petek, 16. september 2011

Formule - takšne in drugačne

Pridejo minute, včasih tudi dnevi, ki izgledajo, kot da jim ni konca... Ko poskušaš ohraniti pozornost na tabli, kjer se odvija nekaj, kar bi moralo biti zapisano tudi v tvojem zvezku, ki ga po dolgem in počez krasijo majhni kvadratki. Saj se tudi tista snov ne nazadnje znajde v kupu celuloze, ki je pred tabo na mizi, a tvoje misli so povsem drugje.

Pa so le našle pot v zvezek, formule.


Misli so zaposlene s popolnoma drugimi rečmi, ki nimajo čisto nobene veze s šolo. Ali pa morda?! 

S šolo življenja.

Tudi v šoli življenja se vsak dan naučimo kakšno novo formulo, ali pa vsaj - vede ali nevede - ponavljamo stare. Včasih se kakšno naučimo narobe, a preden to ugotovimo, se v redovalnico zapiše slaba ocena, ali pa celo tista, ki jo po pravilniku moraš popraviti.

Še dobro, da nam življenje ne piše pravilnika. 

Pa saj, a potrebujemo pravilnik za to, da bi popravili tisto slabo oceno v redovalnici življenja?! Življenje samo pelje pot, ki vodi do lokacije prave formule in jo vtisne v spomin...

sobota, 03. september 2011

Tisto, kar zaznamuje!

Matura. MATURA. M. a. t. u. r. a. arutam Matura ARUTAM. maturA

Beseda, 34 562× slišana v prvih dveh dneh pouka v četrtem letniku. Evi sem med prvo uro matematike predlagala, da bi šteli, kolikokrat jo profesorica izgovori, pa me je zavrnila, češ, da niti sledili ne bova. :)

Ah, ne, ta beseda res ne zaznamuje.

Zanemarimo šolo. ;)



Ko je ati zapeljal avto skoraj do atrija, sem že videla Saro, ki je prihajala iz doma in ob avtu postala, da sem stopila iz njega in me močno objela. Nisem prišla daleč, in že so me objemale Gajine roke in Mašine in Anine in Anejeve. In že so pritekle že poznane fazanke in stegnile roke v objem. In potem je bilo tako še cel večer. :) Luštno, ko vidiš toliko tebi ljubih ljudi po dolgih dveh mesecih. Energija pa kar eksponentno narašča. :)

Da, prijatelji zaznamujejo. Nekateri bolj, nekateri manj. Toda vsak izmed njih na poseben, svojstven način.

foto: eva :)

Zaznamujejo občutki. Najboljši občutek od vseh teh noro dobrih občutkov pa je, ko se zvečer uležeš v posteljo. In ne zaspiš. Pač pa rečeš še dve, tri ali štiri debate s svojimi cimrami, ki so ti že kot sestre ali pa tvoja uležana stara srajca. :)

Sestre in bratje zaznamujejo. Zaznamujejo tudi cimre - dekleta, s katerimi preživiš večino svojega dneva.
Že čez polnoči je bilo, ko se soba še kar ni hotela prezračiti in je bilo vroče za znoret. Najboljši občutek ob tem? Da se Eva premetava po postelji in lahko mirne vesti polglasno rečeš: »Ej, a ti tud še ne spiš?!« In sledi še ena debata. :) Po njej pa vsaka zase mirno potone v spanec… :)

To je tisto, kar daje življenju najlepše spomine. Tisto, kar bo ostalo zapisano v mojem dnevniku in kar bom lahko pripovedovala svojim vnukom. Tisto, kar bo nastajalo še dobrih 10 mesecev in se sproti zapisovalo v posebni mapi: »Za vedno zaznamovalo« …