nedelja, 30. december 2012

Ob koncu

Proti koncu gre tole - zame - prelomno leto, pa se še ne zavedam čisto zares.
Bilo je polno vzponov in padcev, veliko sem se naučila - predvsem za življenje.
Mnogo novih ljudi sem srečala, nekateri so ostali le za trenutek v družbi, drugi so v srcu pustili neizbrisne sledi in zavrteli moje življenje v drugo smer.

Naj vam bo lepo v letu, ki prihaja: polno prijaznih nasmehov, toplih objemov, pravih prijateljev, srečnih trenutkov, medsebojnega razumevanja, miru v srcu, veselja do življenja, vere v dober jutri. Vse to vam želim.


petek, 28. december 2012

Da ne bo prepozno...

"Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen" - je njen znan citat in naslov njenega bloga. Moto znane vrtnarke Ruth Podgornik Reš, ki je včeraj žalostno končala zgodbo svojega življenja pod snežnim plazom na poti iz Krme na Kredarico.

Ob klikanju po blogih sem izvedela to grozno novico, ki me je pretresla, čeprav Ruth osebno nisem poznala.

Ob kliku na njen blog sem opazila objavo njenih najbližjih sorodnikov in dve njeni fotografiji, na katerih prekipeva od energije in življenjskega elana.

Pod objavo mnoge komentarje sožalji in izpovedi ljudi, kako radi so jo imeli, kaj vse je prinašala v njihova življenja in njihove vrtove.

In potem sem se vprašala, ali mora človek res umreti, zato, da si zasluži pozornost od ljudi, ki jim menda ogromno pomeni, da mu ljudje povejo, kako zelo ga cenijo in imajo radi. Ne vem, kolikokrat je Ruth to slišala pred njenim zemeljskim slovesom, želim si, da mnogokrat.

Sama pa bom še večkrat prijateljem in vsem, ki mi ogromno pomenijo, povedala, da jih imam rada, koliko mi pomenijo, kaj prinašajo v moje življenje in zakaj jih cenim. Četudi se zdi komu hecno ali pa mu gre na živce.


nedelja, 23. december 2012

Pred božičem... :)

Opazovanje sonca, predbožičnega, ima svoj čar, pa čeprav ga gledam iz svoje sobe skozi okno.
Sem se prepustila predbožičnemu vzdušju, sicer skupaj z boleznijo, ampak nič ne de.
Dan, ki prihaja, navdaja človeštvo z upanjem. Prinaša drobno luč, ki s svojim plamenom osvetljuje veliko več, kot bi si sploh lahko predstavljali.

Naj vam bo lepo v teh predprazničnih dneh! :)


nedelja, 16. december 2012

Pozitivno presenečenje

Ne bi se spuščala v pisanje o tem, kako nikoli ne spremljam športa (in posledično vem, kaj se dogaja, zgolj zaradi tega, ker prečekiram FB in Twitter) in tudi o tem ne, da se nočem vpletati v politiko, niti ne sledim, kaj se dogaja. Mogoče neodgovorno, kaj pa vem, ampak preprosto se mi ne da.

Toliko pa vem, da se vsi pritožujejo nad stanjem v državi (opravičeno, nič ne rečem!) in da sem tudi sama že večkrat čakala po več mesecev za datum za zobozdravnika in kakšnega specialista na ljubljanski pediatriji. In navdušilo me je dejstvo, da sem v petek (ja, pred dvema dnevoma) zaprosila za datum za zobozdravnika, ker me en zob skeli in ker se ne mudi tako zelo, sem rekla, da ni tako nujno, da bi rabila pred prazniki. In prijazna gospa mi je dala datum 4. januarja (ja, takoj po praznikih!). Ne vem, kdaj sem nazadnje doživela kaj takšnega. :) Je pa potrditev, da očitno ni vse tako zelo slabo. Vsaj ne v naši (koncesijski!) zobni ambulanti.

Jaz (še vedno) verjamem, da s(m)o ljudje dobri po srcu.

nedelja, 09. december 2012

Njamastično drugič

Očitno bo na tem blogu res mala zakladnica receptov - če bo vse šlo tako naprej, da bom jaz pekla in z veseljem nosila ljudem, ki bodo uživali v super njamastičnih dobrotah in potem hoteli imet recept na blogu. :)

Prejšnji teden smo se mastili z DUNAJskimi valovi, da se počaaaasi in z užitkom začnemo pripravljat na kongres na Dunaju, ki bo julija prihodnje leto (jaz ga že komaj čakam, pa ti?!).

Čisto zadnji kos sta si razdelila Nina in David in še pozirala za blog - hvala hvala za dovoljenje za objavo fotke, in hvala Luciji, ki je slikala! :)

Torej, recept za našo Mariš in vse ostale, ki si želite super dobre sladke razvade:

Biskvit:

  • 4 jajca
  • 15 žlic sladkorja
  • 15 žlic olja
  • 15 žlic gladke moke
  • 15 žlic mleka
  • 1 pecilni prašek
  • višnje v kompotu (350 g višenj)
Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo trd sneg. Rumenjakom dodamo sladkor, olje, mleko ter dobro premešano moko in pecilni prašek. Masi ob koncu dodamo sneg.

Polovico testa vlijemo v pekač in pečemo približno 10 min pri 180°C. Preostali masi vmešamo 2 žlici temnega kakava in jo polijemo po prvi polovici biskvita, na celotno maso pa potresemo še višnje in damo v pečico za približno 20 min in pečemo pri 180°C.

Na še vroč biskvit polijemo kompot, ki nam je ostal od višenj in mu primešamo žlico ali dve ruma :).

Ko se biskvit nekoliko ohladi, pripravimo kremo:

  • 0,5 L mleka
  • 2 vanilijeva pudinga
  • 20 dag margarine
  • 20 dag sladkorja
Po receptu skuhamo puding (le da naredimo gostejšega, ker damo 2 vrečki v pol litra mleka!) in v vročega primešamo stepeno margarino in sladkor. To pomažemo po biskvitu in spet nekoliko počakamo, da se ohladi, ta čas pa pripravimo čokoladno glazuro (čokolado in maslo raztopimo na vodni pari) in polijemo po biskvitu ter postavimo za par ur v hladilnik.

Potem pa razrežemo in dober tek! :)

Mmmm! :)

sreda, 05. december 2012

Srce, ki vidi


Srce, ki vidi je naslov dobrodelnega koncerta logaške Karitas, ki je bil izveden v začetku koledarskega leta 2012. Za to priložnost sem napisala spodnje doživljanje svojega prostovoljnega dela na slovenski Karitas v avgustu 2011.

Danes, ob mednarodnem dnevu prostovoljstva, jo delim z vami:

Fiziki bi rekli, da je to sila. Biologi - difuzija. Geografi, da je premikanje tektonskih plošč. Matematiki, po mojem mnenju, kakšna sinusoida. Kemiki - redoks reakcija. Pavček bi morda rekel: "Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel na čolnu prihodnjih otrok"…

Misel se ustavi. Sredi ponedeljkove ure slovenščine, sredi zime, ob obravnavi Pavčkove poezije, moje misli zbežijo nazaj v avgust. Na prostrano morje, na kremo za sončenje, na kilograme morske trave. In na otroke.
Na trideset malih zvedavih glav in nekoliko manjših glavic, vedoželjnih in zabavnih. Na otroke, ki so nam bili zaupani za poln teden in ki smo jih mladi animatorji Slovenske Karitas z veseljem  in ljubeznijo vzeli za svoje.

Neskončno sem jim hvaležna, da so bili in še vedno so del mojega življenja, saj so me v pičlih sedmih dneh naučili, da bodo do mene popolnoma iskreni takoj, ko bodo začutili, da mi lahko zaupajo in da bodo vsekakor takoj želeli izkoristiti mojo prvo nepozornost.

In v teh pičlih sedmih dneh so mi odprli svoja srca. Po tem, ko so spoznali, da je tudi v meni še vedno živ otrok, da še vedno igram Enko, ne rišem najlepših rožic, da pojem, plešem in padem na »ploh«, ko hočem skočiti na glavo.

Povedali so mi, zakaj ne gredo z družino na morje. Zvečer sem jokala, ker se mi smili deklica, ki se je čez dan stiskala k meni, in ki svojo mamico zelo pogreša, saj v Avstriji prestaja zaporno kazen. Nek fant mi je povedal, da ne ve, kako naj se obnaša do mamice, saj ona vedno, kadar je jezna, reče, da bo, če je ne bo ubogal, umrla. Starejša deklica je samozavestno prišla do mene in mi dejala, da mora ponoči še vedno nositi pleničko. Dvanajstletni fantič mi je ponosno povedal, da ima zelo rad svojo punco. Dva brata sta dejala, da se sicer doma ne razumejo najbolje, a da vseeno pogrešata starša. Ob koncu počitnic mi je najmlajši deček od vseh počitnikarjev rekel, da me ima rad in me vprašal, če imam tud jaz njega rada.

Seveda te imam, sem pomislila, kako naj te ne bi imela! Kako naj te ne bi imela rada, ko pa si mi skozi ves teden odpiral oči srca, da sem se vsako jutro z veseljem zbudila in nato še tebe spodbudila, da si hitro obleči hlačke in majčko, da lahko skupaj odideva na jutranjo molitev, pa čeprav sem vedela, da jo bova morda zamudila. Rada te imam kljub temu, da sem večkrat morala ponoviti, da te resnično moram namazati s kremo za sončenje in da sem bila nekajkrat jezna, ko sem tekla za tabo po vseh mogočih pločnikih sredi Portoroža. Rada te imam zato, ker si vestno brisal kozarčke, ko smo pomivali posodo in ker si žlice lepo zlagal v predal. Rada te imam zato, ker si mi dobrovoljno pomagal deliti piškote ob malici na plaži. Rada te imam zato, ker si čisto brez slabe vesti in popolnoma iskreno rekel, da sem tečna. Rada te imam, ker si mi pokazal, da je trma lahko tudi pozitivna.

Rada te imam zato, ker si mi skupaj z ostalimi otroki pomagal spet odpreti oči mojemu srcu, da te vidi lepše in te ima še raje!


torek, 04. december 2012

Zadnjič -najst

HVALA,
mami in ati,
za življenje.
HVALA,
ker sta me imela rada,
še preden sta vedela,
kdo sploh sem.
HVALA,
ker sta me že pri prvih korakih v svet
opogumljala,
me spodbujala
in mi navdušeno ploskala.
HVALA,
ker sta mi pokazala,
kako imeti rad.
RADA VAJU IMAM!

HVALA,
dragi prijatelji,
da je moje življenje
zaradi vas lepše.
HVALA
za vse, kar ste,
za vse, kar dajete
in za to,
da sem z vami lahko
to, kar sem. :)
IMAM VAS RADA.


še vedno ista Neža,
le dobrih 18 let starejša!
:)

ponedeljek, 03. december 2012

Decembrsko

Ja, ne gre mi v zadnjih dneh redno pisanje bloga... Veliko stvari se dogaja, niti za sekundo mi ni dolgčas in niti za minuto ne pomislim, da ne vem, kaj bi delala.

Miklavžu (še) nisem pisala, pa upam, da mi bo vseeno kaj prinesel. Ne rabim avta, ne rabim iPada, ne rabim novega računalnika, zadovoljna bom z novimi tadebelimi štumfi in eno njamastično čokolado. Si slišal, Miklavž? :)

Seveda, da ne pozabim, advent se je začel - to veselo obdobje velikega pričakovanja Lučke. Obdobje, ko se zvečer res vsi zberemo v dnevni sobi, prižgemo svečke na adventnem venčku in preberemo zgodbo iz misijonskega adventnega koledarja.

In skupaj komaj čakamo božič ... :)