sreda, 05. december 2012

Srce, ki vidi


Srce, ki vidi je naslov dobrodelnega koncerta logaške Karitas, ki je bil izveden v začetku koledarskega leta 2012. Za to priložnost sem napisala spodnje doživljanje svojega prostovoljnega dela na slovenski Karitas v avgustu 2011.

Danes, ob mednarodnem dnevu prostovoljstva, jo delim z vami:

Fiziki bi rekli, da je to sila. Biologi - difuzija. Geografi, da je premikanje tektonskih plošč. Matematiki, po mojem mnenju, kakšna sinusoida. Kemiki - redoks reakcija. Pavček bi morda rekel: "Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel na čolnu prihodnjih otrok"…

Misel se ustavi. Sredi ponedeljkove ure slovenščine, sredi zime, ob obravnavi Pavčkove poezije, moje misli zbežijo nazaj v avgust. Na prostrano morje, na kremo za sončenje, na kilograme morske trave. In na otroke.
Na trideset malih zvedavih glav in nekoliko manjših glavic, vedoželjnih in zabavnih. Na otroke, ki so nam bili zaupani za poln teden in ki smo jih mladi animatorji Slovenske Karitas z veseljem  in ljubeznijo vzeli za svoje.

Neskončno sem jim hvaležna, da so bili in še vedno so del mojega življenja, saj so me v pičlih sedmih dneh naučili, da bodo do mene popolnoma iskreni takoj, ko bodo začutili, da mi lahko zaupajo in da bodo vsekakor takoj želeli izkoristiti mojo prvo nepozornost.

In v teh pičlih sedmih dneh so mi odprli svoja srca. Po tem, ko so spoznali, da je tudi v meni še vedno živ otrok, da še vedno igram Enko, ne rišem najlepših rožic, da pojem, plešem in padem na »ploh«, ko hočem skočiti na glavo.

Povedali so mi, zakaj ne gredo z družino na morje. Zvečer sem jokala, ker se mi smili deklica, ki se je čez dan stiskala k meni, in ki svojo mamico zelo pogreša, saj v Avstriji prestaja zaporno kazen. Nek fant mi je povedal, da ne ve, kako naj se obnaša do mamice, saj ona vedno, kadar je jezna, reče, da bo, če je ne bo ubogal, umrla. Starejša deklica je samozavestno prišla do mene in mi dejala, da mora ponoči še vedno nositi pleničko. Dvanajstletni fantič mi je ponosno povedal, da ima zelo rad svojo punco. Dva brata sta dejala, da se sicer doma ne razumejo najbolje, a da vseeno pogrešata starša. Ob koncu počitnic mi je najmlajši deček od vseh počitnikarjev rekel, da me ima rad in me vprašal, če imam tud jaz njega rada.

Seveda te imam, sem pomislila, kako naj te ne bi imela! Kako naj te ne bi imela rada, ko pa si mi skozi ves teden odpiral oči srca, da sem se vsako jutro z veseljem zbudila in nato še tebe spodbudila, da si hitro obleči hlačke in majčko, da lahko skupaj odideva na jutranjo molitev, pa čeprav sem vedela, da jo bova morda zamudila. Rada te imam kljub temu, da sem večkrat morala ponoviti, da te resnično moram namazati s kremo za sončenje in da sem bila nekajkrat jezna, ko sem tekla za tabo po vseh mogočih pločnikih sredi Portoroža. Rada te imam zato, ker si vestno brisal kozarčke, ko smo pomivali posodo in ker si žlice lepo zlagal v predal. Rada te imam zato, ker si mi dobrovoljno pomagal deliti piškote ob malici na plaži. Rada te imam zato, ker si čisto brez slabe vesti in popolnoma iskreno rekel, da sem tečna. Rada te imam, ker si mi pokazal, da je trma lahko tudi pozitivna.

Rada te imam zato, ker si mi skupaj z ostalimi otroki pomagal spet odpreti oči mojemu srcu, da te vidi lepše in te ima še raje!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za tvoj komentar! :)