nedelja, 30. december 2012

Ob koncu

Proti koncu gre tole - zame - prelomno leto, pa se še ne zavedam čisto zares.
Bilo je polno vzponov in padcev, veliko sem se naučila - predvsem za življenje.
Mnogo novih ljudi sem srečala, nekateri so ostali le za trenutek v družbi, drugi so v srcu pustili neizbrisne sledi in zavrteli moje življenje v drugo smer.

Naj vam bo lepo v letu, ki prihaja: polno prijaznih nasmehov, toplih objemov, pravih prijateljev, srečnih trenutkov, medsebojnega razumevanja, miru v srcu, veselja do življenja, vere v dober jutri. Vse to vam želim.


petek, 28. december 2012

Da ne bo prepozno...

"Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen" - je njen znan citat in naslov njenega bloga. Moto znane vrtnarke Ruth Podgornik Reš, ki je včeraj žalostno končala zgodbo svojega življenja pod snežnim plazom na poti iz Krme na Kredarico.

Ob klikanju po blogih sem izvedela to grozno novico, ki me je pretresla, čeprav Ruth osebno nisem poznala.

Ob kliku na njen blog sem opazila objavo njenih najbližjih sorodnikov in dve njeni fotografiji, na katerih prekipeva od energije in življenjskega elana.

Pod objavo mnoge komentarje sožalji in izpovedi ljudi, kako radi so jo imeli, kaj vse je prinašala v njihova življenja in njihove vrtove.

In potem sem se vprašala, ali mora človek res umreti, zato, da si zasluži pozornost od ljudi, ki jim menda ogromno pomeni, da mu ljudje povejo, kako zelo ga cenijo in imajo radi. Ne vem, kolikokrat je Ruth to slišala pred njenim zemeljskim slovesom, želim si, da mnogokrat.

Sama pa bom še večkrat prijateljem in vsem, ki mi ogromno pomenijo, povedala, da jih imam rada, koliko mi pomenijo, kaj prinašajo v moje življenje in zakaj jih cenim. Četudi se zdi komu hecno ali pa mu gre na živce.


nedelja, 23. december 2012

Pred božičem... :)

Opazovanje sonca, predbožičnega, ima svoj čar, pa čeprav ga gledam iz svoje sobe skozi okno.
Sem se prepustila predbožičnemu vzdušju, sicer skupaj z boleznijo, ampak nič ne de.
Dan, ki prihaja, navdaja človeštvo z upanjem. Prinaša drobno luč, ki s svojim plamenom osvetljuje veliko več, kot bi si sploh lahko predstavljali.

Naj vam bo lepo v teh predprazničnih dneh! :)


nedelja, 16. december 2012

Pozitivno presenečenje

Ne bi se spuščala v pisanje o tem, kako nikoli ne spremljam športa (in posledično vem, kaj se dogaja, zgolj zaradi tega, ker prečekiram FB in Twitter) in tudi o tem ne, da se nočem vpletati v politiko, niti ne sledim, kaj se dogaja. Mogoče neodgovorno, kaj pa vem, ampak preprosto se mi ne da.

Toliko pa vem, da se vsi pritožujejo nad stanjem v državi (opravičeno, nič ne rečem!) in da sem tudi sama že večkrat čakala po več mesecev za datum za zobozdravnika in kakšnega specialista na ljubljanski pediatriji. In navdušilo me je dejstvo, da sem v petek (ja, pred dvema dnevoma) zaprosila za datum za zobozdravnika, ker me en zob skeli in ker se ne mudi tako zelo, sem rekla, da ni tako nujno, da bi rabila pred prazniki. In prijazna gospa mi je dala datum 4. januarja (ja, takoj po praznikih!). Ne vem, kdaj sem nazadnje doživela kaj takšnega. :) Je pa potrditev, da očitno ni vse tako zelo slabo. Vsaj ne v naši (koncesijski!) zobni ambulanti.

Jaz (še vedno) verjamem, da s(m)o ljudje dobri po srcu.

nedelja, 09. december 2012

Njamastično drugič

Očitno bo na tem blogu res mala zakladnica receptov - če bo vse šlo tako naprej, da bom jaz pekla in z veseljem nosila ljudem, ki bodo uživali v super njamastičnih dobrotah in potem hoteli imet recept na blogu. :)

Prejšnji teden smo se mastili z DUNAJskimi valovi, da se počaaaasi in z užitkom začnemo pripravljat na kongres na Dunaju, ki bo julija prihodnje leto (jaz ga že komaj čakam, pa ti?!).

Čisto zadnji kos sta si razdelila Nina in David in še pozirala za blog - hvala hvala za dovoljenje za objavo fotke, in hvala Luciji, ki je slikala! :)

Torej, recept za našo Mariš in vse ostale, ki si želite super dobre sladke razvade:

Biskvit:

  • 4 jajca
  • 15 žlic sladkorja
  • 15 žlic olja
  • 15 žlic gladke moke
  • 15 žlic mleka
  • 1 pecilni prašek
  • višnje v kompotu (350 g višenj)
Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo trd sneg. Rumenjakom dodamo sladkor, olje, mleko ter dobro premešano moko in pecilni prašek. Masi ob koncu dodamo sneg.

Polovico testa vlijemo v pekač in pečemo približno 10 min pri 180°C. Preostali masi vmešamo 2 žlici temnega kakava in jo polijemo po prvi polovici biskvita, na celotno maso pa potresemo še višnje in damo v pečico za približno 20 min in pečemo pri 180°C.

Na še vroč biskvit polijemo kompot, ki nam je ostal od višenj in mu primešamo žlico ali dve ruma :).

Ko se biskvit nekoliko ohladi, pripravimo kremo:

  • 0,5 L mleka
  • 2 vanilijeva pudinga
  • 20 dag margarine
  • 20 dag sladkorja
Po receptu skuhamo puding (le da naredimo gostejšega, ker damo 2 vrečki v pol litra mleka!) in v vročega primešamo stepeno margarino in sladkor. To pomažemo po biskvitu in spet nekoliko počakamo, da se ohladi, ta čas pa pripravimo čokoladno glazuro (čokolado in maslo raztopimo na vodni pari) in polijemo po biskvitu ter postavimo za par ur v hladilnik.

Potem pa razrežemo in dober tek! :)

Mmmm! :)

sreda, 05. december 2012

Srce, ki vidi


Srce, ki vidi je naslov dobrodelnega koncerta logaške Karitas, ki je bil izveden v začetku koledarskega leta 2012. Za to priložnost sem napisala spodnje doživljanje svojega prostovoljnega dela na slovenski Karitas v avgustu 2011.

Danes, ob mednarodnem dnevu prostovoljstva, jo delim z vami:

Fiziki bi rekli, da je to sila. Biologi - difuzija. Geografi, da je premikanje tektonskih plošč. Matematiki, po mojem mnenju, kakšna sinusoida. Kemiki - redoks reakcija. Pavček bi morda rekel: "Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel na čolnu prihodnjih otrok"…

Misel se ustavi. Sredi ponedeljkove ure slovenščine, sredi zime, ob obravnavi Pavčkove poezije, moje misli zbežijo nazaj v avgust. Na prostrano morje, na kremo za sončenje, na kilograme morske trave. In na otroke.
Na trideset malih zvedavih glav in nekoliko manjših glavic, vedoželjnih in zabavnih. Na otroke, ki so nam bili zaupani za poln teden in ki smo jih mladi animatorji Slovenske Karitas z veseljem  in ljubeznijo vzeli za svoje.

Neskončno sem jim hvaležna, da so bili in še vedno so del mojega življenja, saj so me v pičlih sedmih dneh naučili, da bodo do mene popolnoma iskreni takoj, ko bodo začutili, da mi lahko zaupajo in da bodo vsekakor takoj želeli izkoristiti mojo prvo nepozornost.

In v teh pičlih sedmih dneh so mi odprli svoja srca. Po tem, ko so spoznali, da je tudi v meni še vedno živ otrok, da še vedno igram Enko, ne rišem najlepših rožic, da pojem, plešem in padem na »ploh«, ko hočem skočiti na glavo.

Povedali so mi, zakaj ne gredo z družino na morje. Zvečer sem jokala, ker se mi smili deklica, ki se je čez dan stiskala k meni, in ki svojo mamico zelo pogreša, saj v Avstriji prestaja zaporno kazen. Nek fant mi je povedal, da ne ve, kako naj se obnaša do mamice, saj ona vedno, kadar je jezna, reče, da bo, če je ne bo ubogal, umrla. Starejša deklica je samozavestno prišla do mene in mi dejala, da mora ponoči še vedno nositi pleničko. Dvanajstletni fantič mi je ponosno povedal, da ima zelo rad svojo punco. Dva brata sta dejala, da se sicer doma ne razumejo najbolje, a da vseeno pogrešata starša. Ob koncu počitnic mi je najmlajši deček od vseh počitnikarjev rekel, da me ima rad in me vprašal, če imam tud jaz njega rada.

Seveda te imam, sem pomislila, kako naj te ne bi imela! Kako naj te ne bi imela rada, ko pa si mi skozi ves teden odpiral oči srca, da sem se vsako jutro z veseljem zbudila in nato še tebe spodbudila, da si hitro obleči hlačke in majčko, da lahko skupaj odideva na jutranjo molitev, pa čeprav sem vedela, da jo bova morda zamudila. Rada te imam kljub temu, da sem večkrat morala ponoviti, da te resnično moram namazati s kremo za sončenje in da sem bila nekajkrat jezna, ko sem tekla za tabo po vseh mogočih pločnikih sredi Portoroža. Rada te imam zato, ker si vestno brisal kozarčke, ko smo pomivali posodo in ker si žlice lepo zlagal v predal. Rada te imam zato, ker si mi dobrovoljno pomagal deliti piškote ob malici na plaži. Rada te imam zato, ker si čisto brez slabe vesti in popolnoma iskreno rekel, da sem tečna. Rada te imam, ker si mi pokazal, da je trma lahko tudi pozitivna.

Rada te imam zato, ker si mi skupaj z ostalimi otroki pomagal spet odpreti oči mojemu srcu, da te vidi lepše in te ima še raje!


torek, 04. december 2012

Zadnjič -najst

HVALA,
mami in ati,
za življenje.
HVALA,
ker sta me imela rada,
še preden sta vedela,
kdo sploh sem.
HVALA,
ker sta me že pri prvih korakih v svet
opogumljala,
me spodbujala
in mi navdušeno ploskala.
HVALA,
ker sta mi pokazala,
kako imeti rad.
RADA VAJU IMAM!

HVALA,
dragi prijatelji,
da je moje življenje
zaradi vas lepše.
HVALA
za vse, kar ste,
za vse, kar dajete
in za to,
da sem z vami lahko
to, kar sem. :)
IMAM VAS RADA.


še vedno ista Neža,
le dobrih 18 let starejša!
:)

ponedeljek, 03. december 2012

Decembrsko

Ja, ne gre mi v zadnjih dneh redno pisanje bloga... Veliko stvari se dogaja, niti za sekundo mi ni dolgčas in niti za minuto ne pomislim, da ne vem, kaj bi delala.

Miklavžu (še) nisem pisala, pa upam, da mi bo vseeno kaj prinesel. Ne rabim avta, ne rabim iPada, ne rabim novega računalnika, zadovoljna bom z novimi tadebelimi štumfi in eno njamastično čokolado. Si slišal, Miklavž? :)

Seveda, da ne pozabim, advent se je začel - to veselo obdobje velikega pričakovanja Lučke. Obdobje, ko se zvečer res vsi zberemo v dnevni sobi, prižgemo svečke na adventnem venčku in preberemo zgodbo iz misijonskega adventnega koledarja.

In skupaj komaj čakamo božič ... :)


sobota, 24. november 2012

Dva koraka po mokri mivki

Osebne, resnične zgodbe rada prebiram, ker mi vsaka od njih odkrije nov pogled na življenje, na svet. Ali me pa zgolj opomni, da ni vse nič samo po sebi umevno.

Zgodbo, zapisano v knjigi Dva koraka po mokri mivki, pripoveduje mati dveh otrok (avtorica sama), ki je v pričakovanju tretjega otroka.
Gaspard, najstarejši otrok v družini je zdrav, Thais, prva hči, ima redko genetsko bolezen, poimenovano metakromatska levkodistrofija. Znake te bolezni zazna mama, ko hčerko opazuje pri igri na obali in ugotovi, da je pri hoji Thaisina leva nogica nekoliko spodvita. Z možem se po dopustu odločita, da najdeta vzrok Thaisine nenavadne hoje, toda ortoped ne najde nikakršnega vzroka, zato jih napoti k nevrologu. Po obisku nevrologa in nekaj nadaljnih preiskavah se začne njihova pot na Everest, kot jo sami imenujejo...
Kakor da ne bi bila že ta preizkušnja dovolj, po rojstvu tretjega otroka, male Azylis, ki je bila njihova lučka upanja, zdravniki tudi pri njej potrdijo to redko genetsko bolezen. Njihovo življenje se v trenutku spet postavi na glavo...
Skozi zgodbo, še posebej pa ob razpletu, nam starša teh otrok dasta vedeti, da je njuna vera močna in da ljubezen premaga vse. Večkrat ponovita misel: Ko življenju ne moremo dodajati dni, dodajajmo dnem življenje.

Ob tej knjigi so me preplavljala čustva, solze so same tekle v potokih. Čutila sem bolečino mame (zagotovo ne v takšni meri, kot jo doživlja ona sama), čutila sem skupaj z Gaspardom, ki je skrbel za svoji bolni mlajši sestrici, ju imel nadvse rad in ki je vrstnikom težko zagotovil, da prihaja iz normalne družine, kljub temu, da njegovi sestrici trpita za hudimi posledicami resne bolezni.

Priporočam v branje!



torek, 20. november 2012

Otrok s sončnico

Srečko Kosovel

OTROK S SONČNICO


Nesem sončnico na rami,
zlat metulj je vzplaval nanjo,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

Nesem sončnico na rami,
v njej so zlata, zlata zrna,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

O, metulj razprl je krila,
sapica je vzvalovila,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!



Današnji dan je mednarodni dan otroka. Upam, da je v vsakem izmed nas otroška duša, ki ji je puščeno, da kdaj pride na plano v vsej svoji mogočnosti... :)

nedelja, 11. november 2012

:)

Upam, da boš našla srečo
v pomembnih življenjskih rečeh -
pa tudi v malenkostih.
V cvetu,
pesmi,
metulju na tvoji roki.
~Ellen Levine (svoji hčerki)



Z navdušenjem in velikim veseljem pozdravljam vsako novo življenje, ki se je komaj začelo dogajati in seveda tudi vsako tisto, ki je že uvidelo svetlobo tega sveta.
Mislim, da je vsaki ženski že po naravi dana posebna nežnost, občutek za otroka, ki ga bo nekoč - če in ko ji bo dan - nosila pod svojim srcem in ker je to del njene narave, lahko bolj ali manj čuti prav z vsako žensko, ki je s tem blagoslovom obdarjena morda že pred njo...

Ta teden je bil prav poseben. Eno rojstvo čudovite deklice in ena novica o pričakovanju dojenčka, ki pride na svet v prihodnjem letu. Jupija, dobrodošla oba, morda obe? :)

petek, 02. november 2012

O pozabljeni mapi...

Tole zgodbo sem vam obljubila dve objavi nazaj, ko sem govorila o stvareh, ki se zgodijo prvič.

Takole je bilo...

V tretjem letniku gimnazije smo imeli nadomestno zborovodkinjo, saj je bila naša prva zborovodkinja na porodniškem dopustu. Ker nadomestna zborovodkinja v tako hitrem času ni zmogla prevzet vseh nalog, ki jih je prej opravljala prva zborovodkinja, smo si pevci malce porazdelili naloge. Javila sem se, da bom skrbela za mape: da bodo vedno na svojih mestih, da bodo v vsaki vse note in seveda, da so njihovi lastniki vedeli, da če jo izgubijo ali kje pozabijo, zanjo plačajo 20€ (fair enough, to je praksa že od vedno).

Prišel je marec in z njim veliki koncert za Slomškovo ustanovo in to v Cankarjevem domu, z nič kaj preprostim repertoarjem. Za takšne koncerte se seveda spodobijo in so nujno potrebne (skupne) vaje, če se združijo 4 zbori in orkester pa še toliko bolj.


V soboto, dan pred velikim koncertom, smo se dobili na zadnji skupni vaji pred generalko in sicer na Škofijski klasični gimnaziji (ŠKG) v Ljubljani.


Od doma sem se odpravila z vlakom, v Tivoliju izstopila in se proti ŠKG odpeljala z mestnim avtobusom. Vmes me je klicala mami, če je vse v redu, kje sem, če ne bom zamudila in jaz sem ji zagotovila, da je vse super, edino malo me je zeblo.


Ko sem v Šentvidu izstopila, sem se predramila iz svojih misli in samo sebe vprašala, kam in po kaj sem sploh namenjena. Takrat me je zadelo. Mapa! Ojoj, kje je moja mapa!


Pomislim... Trikrat globoko vdihnem in izdihnem. Ne, na troli je nisem imela s seboj. In tudi na postaji je nisem imela. Seveda, pustila sem jo na vlaku. Ki je bil za povrhu vsega še InterCity.

Groza, v istem trenutku sta me zalili ledenica in vročica, da niti nisem vedela, kako se počutim. Bolj kot vse drugo mi je šlo po glavi: "Kakšen vzor sem drugim, če že težim s temi mapami in hočem, da skrbijo zanje?!"

Kličem mami, povem, kaj se mi je zgodilo in ona pravi, da bo ona uredila, ampak šele potem, ko pride iz trgovine. Ne ne, to bo prepozno, mami. Spravim svoje možgane na najhitrejše delovanje, pogooglam in najdem telefonsko številko za izgubljene predmete na vlakih. Piše, da ta služba dela le od ponedeljka do petka. Neee!!!


Pokličem na informacije za potnike. Upam, da se mi bo kdo javil (nenazadnje je sobota). Javi se ženski glas, povem, kdo sem in zakaj kličem. Reče, da naj pokličem v ponedeljek. Povem, da nujno potrebujem pozabljeno stvar že jutri (v nedeljo) in prosim za kakšno telefonsko številko. Gospa mi pove telefonsko in reče, da ne verjame, da bom lahko kaj uredila. "Hvala, bom vseeno poskusila, nasvidenje."

Uf. Poskusiti ni greh, pravijo.
Pokličem na številko, ki mi jo je posredovala prijazna gospa. Oglasi se moški glas in tako hitim z razlaganjem, kaj se mi je zgodilo, da se pozabim predstavit.
Gospod vpraša, na katerem vlaku sem bila. Ko povem, da je bil ta-in-ta InterCity močno upam, da bo rekel, da se je v Ljubljani ustavil. Prosi za mojo telefonsko številko in doda: "Cenjena gospodična, prosim, zaupajte mi še svoje ime in jaz bom naredil vse, kar je v moji moči! Ko karkoli izvem, vas pokličem!"

Oooh, še obstajajo prijazni ljudje na tem svetu!


V tem času, ko je prijazni gospod iz Slovenskih železnic raziskoval stvari o moji mapi, smo mi že imeli pevske vaje. Vmes mi začne tulit telefon in odhitim ven iz dvorane, se oglasim in gospod pove, da je dobil mojo mapo, ker se je na mojo srečo vlak ustavil v Ljubljani in šel v čistilnico. Rekel je še, da jo lahko dvignem v njegovi pisarni, ki se nahaja tam in tam, ta dan do 15. ure. Vljudno sem se zahvalila, prekinila zvezo in odskakljala nazaj na vaje.


Kako sem bila srečna!


Po končani vaji sem odšla na glavno postajo v Ljubljani, poiskala gospoda, ki mi je malodane rešil življenje, si vzela 10 minut in z njim klepetala. Povedal mi je, da si je dovolil pobrskati po mapi in da je, ko je videl moje popisane, porisane in počečkane note, takoj vedel, da gre zagotovo za šolan glas. (Hm?! Ali pa za kakšno minutko preveč časa?! To sem zamolčala. ;)) Povedala sem mu še, da bo ta naš koncert prenašan na nacionalni televiziji in on je obljubil, da si bo koncert ogledal (seveda, če je pa zanj odigral pomembno vlogo!).

Potem sem odšla proti domu, poklicala mami in sporočila, da je vse urejeno.


Po poti sem razmišljala, da je to moral bit en super gospod. Ker sploh ni bil dan, ko bi bila njegova naloga ukvarjati se s pozabljenimi predmeti na vlaku, on pa je naredil vse, da je rešil mojo ubogo mapo. In mene.
V mislih sem se mu še nekaj stokrat zahvalila. Še danes se mu zahvaljujem. In verjamem, da je še vedno taka faca!

Objeli smo življenje.
Tudi s pesmijo. :)

četrtek, 01. november 2012

1. 11.

"Zdaj sem se malo potolažil.
Pravzaprav... še ne popolnoma.
Toda dobro vem,
da se je vrnil na svoj planet,
kajti drugo jutro ob svitu
nisem našel njegovega telesa. 
Saj ni bilo tako težko...
In rad poslušam ponoči zvezde.
Kakor petsto milijonov kraguljčkov so."
~ Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ

© teja jereb

nedelja, 28. oktober 2012

Osemkrat prvič

Vse je enkrat prvič, mar ne?

Pogleda prvi zobek na dan.
Narediš prve samostojne korake.
Pokličeš: "Mami!" - da ona niti ne ve, če je res prav slišala, ker jo je njeno dete prvič samo poklicalo s tem vzklikom.

Ko pa si malo starejši pa se ti prvič dogajajo drugačne stvari.

Lani marca sem prvič pozabila pomembno stvar na vlaku (o tem v prihodnji objavi).

Včeraj sem prvič zjutraj doma pozabila telefon, ker se mi je tako mudilo, da sem pomislila le na torbo, denarnico in termovko s kavo in hitro zdivjala ven. Šla sem za cel dan in bila posledično cel dan socialna z ljudmi, ki so bili okrog mene (ati pa mi je rekel, da se je moj telefon sedaj končno malo odpočil ;)). In prav fino sem se počutila brez njega.

Danes sem prvič čisto zares dirigirala otroškemu zborčku pri sveti maši in moram reči, da je bilo (za prvič) prav fajn. Otroci se bodo pa verjetno kmalu naučili, da če bolj na široko in veliko pogledam, to pomeni, da morajo več dat od sebe in zapet iz srca. :)

Ja, seveda, enkrat je tudi tisti prvič, ko te konec oktobra preseneti sneg.

In enkrat, prvič in zadnjič se zgodi stota objava na blogu. :)

Juhu!

Čudovito popoldne vam želim! :)


torek, 23. oktober 2012

Keywords 1

Na nekaterih drugih blogih, ki jih bolj ali manj redno prebiram, sem že večkrat opazila, da na vsake toliko lastniki blogov objavijo keyworde, preko katerih obiskovalce pot vodi do njihov zapisanih misli in razmišljanj.

Sama sem v našem super bloggerju tudi to rubriko večkrat pogledala že od samega začetka bloganja, zadnje čase pa se včasih res nasmejim določenim besednim zvezam, ki jih ljudje vpisujejo v iskalnike in jih le-ti pripeljejo na tole spletno mestece. :)

Spodaj jih je nekaj - tistih, ki so me nasmejali in tisti, ki so me začudili. Pa seveda tisti, ki so bili vtipkani najbolj pogosto. :)


verjamem v sonce - jaz gotovo, a ti tudi?

želimlje-španija - bila je čudovita ekskurzija lanskega septembra. :)

misli - ... si šele na pol poti, ki si jo sposoben prehoditi.. - takrat, ko ne zmoreš niti koraka več!

odvisnost od kave - želim si, da je ne bi bilo, pa kaj, ko kava tako omamno diši in ima predober okus!

sonce misli - ali misli o soncu?! ;)

blog verjamem v sonce - ja, tudi tako me najdete. :)

prstana - enkrat sta pa res bila na fotografiji pod objavo, ja.

pridiga v stični janez rus - res je bila lepa in se je dotaknila marsikaterega srca. Tudi mojega. :)

feri lajinšček sonce - mimogrede; Lainšček. Brez J-ja!

ti zaželeti dobro jutro - prav vsako jutro!

pracka pika - pojma nimam, kaj bi to pomenilo?!

cigan ludvik - zelo prijeten možak, ki je pred dobrim letom eno popoldne delil z nami. :)


ponedeljek, 22. oktober 2012

:)

13. oktobra zadnja objava...
Uf, daleč daleč je že ta 13. oktober, pa se mi je v tem času zgodilo ogromno lepih stvari. Vsak dan sem želela kaj zapisati tudi na tem mestu, pa nisem našla besed, s katerimi bi opisala vse, kar se mi dogaja.
Na poseben način sem preživela čisto vsak dan, ki je minil od takrat in niti za enega mi ni žal, da je bil tak, kakršen je pač bil.
Dogajajo se mi lepe stvari, okrog mene so super ljudje, vesela sem, srečna sem.
Počutim se blagoslovljeno!
V zadnjih dveh mesecih opazujem, kako se moje življenje po delčkih sestavlja skupaj v eno veliko smiselno celoto - če ga le želim živeti v vsej polnosti in vsakemu dnevu dati priložnost, da je najboljši.
Pa ti, mu boš dal/a priložnost, da bo (ta dan) najboljši?


sobota, 13. oktober 2012

Hvala :)

Tale teden sem precej razmišljala o tem, kako dobre ljudi imam okrog sebe.

Ni jim težko dvignit telefona, ko pokličem, ni jim težko odpisati na SMS, ni jim težko z mano it na Pediatrijo med otroke, ki so tam in je za prenekatere bolnišnica njihov dom, ni jim težko v knjigarni naročiti knjigo še zame, ni jim težko poslušat, ko se vsa razburjena in tečna pritožujem, ker mi določene stvari res pohodijo še najbolj trpežni živec.
In še več: sami pokličejo, napišejo: "Neža, si že kaj boljše?"
Vprašajo, kako sem, kako mi gre, kaj počnem, kako se imam.
Srečam znane ljudi na ulici in me pozdravijo z nasmehom na obrazu, srečam bivšo cimro in priteče in me objame.
Preberejo kakšno stvar in napišejo, da čutijo z mano. Povejo svoje stališče in me opogumijo. Me podprejo in so z mano.

Ni to vse, kar mi super ljudje v moji bližini dajejo, je pa vsekakor tisto, kar se mi je v tem tednu najbolj vtisnilo v spomin in kar je grelo (in še kar greje :)) mojo dušo.

Tole je taka javna zahvala. Za vse tiste, ki ste se v zgornjih vrsticah našli.
(Če sem koga ali na kaj pozabila, nisem namerno. Informacije in besede so deževale same od sebe...)

vi zagotovo boste v mojem!

nedelja, 07. oktober 2012

Življenje vozača v prvem tednu

V ponedeljek sem začela živeti popolnoma novo življenje in sicer: življenje vozača. Priznam, tole zgodnje vstajanje me je kar iztirilo, saj je zame, kot razvajenega domovca, vstajanje ob 6. uri zjutraj (ali pa še par minut prej) popolnoma nov pojav. Računam na to, da se bom v naslednjih nekaj tednih pač privadila na to in začela popolnoma uživat v novem stilu življenja. :)

Tole vozaško življenje pa me je že v  prvem tednu tudi pozitivno presenetilo. V torek zjutraj sem kljub - zame - zgodnji jutranji uri šla na avtobus približno nasmejana in zbujena in seveda ob prihodu in "čekiranju" kartice pozdravila gospoda voznika. Deležna sem bila le njegovega zbeganega pogleda (nemara zato, ker se mu to ne zgodi velikokrat ali pa vsaj ne ob tako zgodnji uri?), se nasmehnila in šla poiskat prost sedež.
Drugo jutro, torej v sredo, sem spet odšla na avtobus in ob prihodu nanj ponovno pozdravila (istega voznika, kot prejšnji dan), ki mi je tokrat odzdravil.
Tretje jutro, v četrtek, sem spet prišla na avtobus in doživela veliko presenečenje: še preden sem uspela pogledati šoferja in zaželeti "Dobro jutro", me je že on sam od sebe pozdravil in se mi na široko nasmehnil (bil je isti voznik, kakor prejšnja dva dneva). Seveda sem mu z velikim veseljem tudi jaz zaželela lep dan in vrnila nasmeh. Moja pot proti fakulteti se je tako začela z gromozanskim nasmeškom na obrazu in dobro voljo.

Ne delam si utvar, da sem ga česa naučila, sem pa zelo vesela za to, kar se je zgodilo. Ker ljudje smo družabna bitja in zares neprijetno je, če se s človekom, ki ga srečaš vsak dan, točno veš kdo je in zakaj je tam, ne pozdraviš.
No, morda je pa samo meni neprijetno? Srčno upam, da ne.


sreda, 03. oktober 2012

Izbira. Moja izbira.

Saj veste, kako gre mnogo stvari v življenju, a ne?! - Ja, tako, da se moramo (ponavadi) odločiti za eno izmed dveh (ki naj bi bila lažja, preprostejša, primernejša in še vse ostalo, kar bi ji načeloma lahko pripisali, da bi se hodeč proti cilju kar se da dobro počutili in uživali).

Včasih izbiramo med dvema potema in za nobeno od njiju ne vemo, kaj nas čaka na kateri izmed njiju, poznamo le (približen) cilj. Ne odločimo se vedno za našo pripravljenost primernejšo varianto (in kajpada to ugotovimo malce prepozno...), najraje bi ubrali kakšno bližnjico, a verjemite - do cilja, ki je vreden našega obiska, ni bližnjic. Včasih ta pot, po kateri smo se odločili hoditi, postane strma in težka, pa vendar to še ne pomeni, da je napačna. Luč obstaja na tej poti, le poiskati jo moramo in jo prižgati. V sebi. Ali pa se le razgledati okrog in morda za nasvet povprašati koga mimoidočega, morda še bolje - poiskati kakšno (ne)očitno markacijo... :)

saj veste, markacije so za to, da se ne izgubimo! ;)

petek, 28. september 2012

Vpis, boni in mesečna


Včasih se mi je to zdelo tako zelo ... idealistično.
Ampak v zadnjem času odkrivam, da morda pa sploh ni tako nemogoče ali pa neizvedljivo. Le potruditi se moram, da v kakšni manj prijetni stvari najdem nekaj pozitivnega.

Danes, na primer, sem skoraj 4 ure čakala v vrstah - za vpis, za bone in za mesečno. Od tega sem se uspela le vpisat, ker je gospa pri bonih pač po mojem 40-minutnem čakanju prišla ven iz prostora in rekla, da jih vzame le še 6, potem pa naj ostali pridemo po 15. uri (tj. čez 2 uri in pol), za mesečno pa sem prišla na vrsto na okencu in mi gospod reče: "Gospodična, zaman ste čakali, kartic nam primanjkuje!"

Čudovito.

V tem času čakanja sem se torej urila v potrpežljivosti, po tem, ko sem bila zavrnjena, pa sem pač ugotovila, da ne bo razburjanje koristilo ne meni, še manj pa komu drugemu... :)
Tega časa pravzaprav nisem vrgla stran, ker sem vmes poslala kar nekaj SMSov, ki niso bili čvekave narave (vsaj ne po večini :D), razmišljala in premišljevala.

Imejte nadvse lep vikend! :)

torek, 25. september 2012

Njamastično*

Prejšnji teden sem iskala svoj stari preizkušen recept za muffine, pa ga nisem našla - ne med listki z recepti, ne na spletu.
Zato sem vprašala strica Googla, da je našel nekaj novega, a podobnega. Osnovnemu receptu sem sama dodala še nekaj dodatkov (le kakšni so muffini brez čokolade?!) in takoj se mi je recept zdel popoln.

V petek so muffinčke preizkusili srečneži, ki so prišli na srečanje v Trnovo :), *zvečer pa jim je Nina dala povsem nov pridevnik: Njamastično.

Danes sem to njamastično sladico spekla za moje najdražje in najožje družinske člane, ki so jih hitro pograbili in sedaj ... jih že skoraj ni več.


Z vami torej lahko delim le fotke in recept. :)


Za 24 srednje velikih muffinov potrebuješ:

  • 250g moke
  • 1 pecilni prašek
  • 100g kokosa
  • 100g sladkorja
  • 1 vanilin sladkor
  • 2 jajci
  • 1dL mleka
  • 75mL olja
  • 180g kisle smetane
  • višnje v kompotu (350g višenj)
  • 100g jedilne čokolade
Vse sestavine zmešaš skupaj (ne pozabi pecilnega praška vmešati v moko!), daš v modelčke za muffine in približno 20min pečeš pri 180°C. (Ne me glede časa držat za besedo, raje malo pošpegaj, kdaj so lepo zapečeni. :))




Pa dober tek! :)


nedelja, 23. september 2012

Za Gala. :)

Če bi danes pisala o tem, da me ljudje vsak dan znova na več načinov presenečajo, bi se že tako ponavljala, da bi si kdo lahko mislil, da o drugem ne znam več pisati ali celo razmišljati.


No, pa naj bo tokrat konkretna in resnična zgodba.


Po prvem letniku gimnazije, v začetku avgusta, smo se s skupino podobno mladih ljudi, pomešanih med starejše gospe in gospode, vračali iz Međugorja, kjer smo se s petimi malo večjimi in nekoliko manjšimi - meni podobnimi otroki, med seboj brati in sestrami, zabavali v zadnjem delu avtobusa in si krajšali dolgo vožnjo proti domu.
Dva starejša brata sta me predvsem odbila zaradi velikega daru govora in to sem jima mirno povedala, ona dva pa sta kritiko sprejela smeje in z navdušenjem in nadaljevala s svojo prostočasno dejavnostjo.
Potem smo se v Ljubljani poslovili in si obljubili, da se še srečamo.
In smo se res.
Čez skoraj eno leto, ko smo spet potovali proti Bosni in ko smo se že malenkost lažje prenašali. :)
Teden dni smo preživeli skupaj in se imeli noro lepo. In zabavno. Pravzaprav me je "dar govora bratov G." (uau, novo poimenovanje?!) začel zabavati in mi postal prav prijeten.

In potem dve leti skoraj nobenega kontakta, le redki SMSi in kakšen klic.

Nakar se danes ponovno srečam s to isto družinico in spet doživim dar govora mlajšega od bratov (starejši se mu ni imel časa priključit, ker je imel druge zaposlitve), se je pa v tistih nekaj minutah, ko sva se pogovarjala, med vsemi drugimi podatki, ki mi jih je navrgel, uspel pohvaliti, da redno spremlja moj blog in želel klepetati še o njegovem naslovu, ob koncu klepeta pa si je zaželel, da bi posebej zanj napisala eno objavo.


Evo, Gal, ta je zate! :)
(Čeprav si nikoli nisem mislila, da bom kdaj pisala objavo "po naročilu", pa mi je očitno vseeno tako namenjeno... :))





Nekaj (mojih!)  sklepov današnjega dne:

1. Včasih kakšen fant vseeno govori več, kot kakšna ženska (pa ni s tem nič narobe, da se razumemo).
2. Ljudje smo pač družabna bitja. In če ti družba nekoga ustreza pred tremi in dvema letoma, potem ti bo tudi čez nekaj časa, ko se bosta ponovno srečala (govorim o svoji izkušnji!).
3. Čeprav ti gre enkrat dar govora na živce, ti lahko čez nekaj let polepša dan... :)


Želim vam krasen začetek novega (delovnega) tedna!

sobota, 22. september 2012

petek, 21. september 2012

Še bolj super dan :)

Verjetno se še spomnite, da zelo rada pišem sezname. Zase namreč. Da česa ne pozabim kupit, da česa ne pozabim naredit, da česa ne pozabim oddat, povedat, uredit, ...

Zadnjič sem začela pisati objavo in v njej seznam vseh najbolj kulskih stvari v tistem dnevu. Pa mi ni šlo. Ni bilo povezano, ni bila lepa celota. Pa drugič. :)

Se pa piše v moji beležki seznam tem, ki jih moram, preden jih "natipkam in objavim" sama še malo obdelati in dodelati v sebi, pri sebi. In potem bodo zagledale luč sveta. Bomo še videli kdaj.

Razmišljam pa, da bi morda morala začeti pisat seznam najboljših dni, ki jih doživljam. Vsak dan me presenečajo različni ljudje, pogovarjam se z mnogimi, veliko jih samo srečam, pozdravim in grem naprej svojo pot. Pa me vsak po svoje vseeno zaznamuje...

No, danes je bil res enkraten dan in žal mi je, da ga nisem zabeležila s kakšno fotko. Odsev v Ljubljanici bi bil na fotki čudovit. (A nisem ravno kakšen mesec nazaj obljubila, da bom bolj redna fotografinja?!)

In če sem zadnji objavi dala naslov "Super dan", potem naj ta nosi naslov "Še bolj super dan". :)

fotka ni od danes,
ampak muffini so pa bili. :)

torek, 18. september 2012

Super dan

Danes bi rada povedala vse in hkrati nič. Zgodilo se mi je milijon lepih stvari (ok, mogoče pretiravam, ampak danes sem bila zares pozorna na malenkosti), ki so mi lepšale dan.

In dokaj zgodaj sem vstala, z mami pospravljala in delala vse take gospodinjske stvari, da imam občutek, da sem bila zares produktivna in super navdušena sem nad rahlo utrujenim občutkom, ki ga imam. Še posebej zato, ker se mi zdi, da stagniram, ker nimam nič pametnega za počet in komaj čakam faks. Ja, vem, zarekla sem se, ravnokar, ker bom verjetno že novembra odštevala dneve do počitnic, ko bom spet frej. In tega, da skoraj nikoli nisem popolnoma zadovoljna, se moram odvadit.


nedelja, 16. september 2012

Stična 2012

A veš, ko prideš v Stično že pred osmo uro zjutraj, ko nikjer še ni nikogar, le animatorji se ogrevajo, tleskajo, skačejo in ploskajo? Ne?

O, jaz pa vem! :)

S super ljudmi iz YFLja smo že zjutraj okupirali Stično, pripravili prostor za delavnico in seveda našo slavno stojnico :), na kateri smo se imeli cel dan prav super fino. :)

Zame je bila letošnja Stična zelo drugačna kot vse doslej, ampak mnogo lepša, predvsem pa polnejša. Ni vseeno s kom hodiš okrog po stojnicah, s kom se pogovarjaš in na kakšen način objemaš ljudi... :)
Ni vseeno, ali odpreš srce med nagovorom duhovnika, ali ga pač ne... Gospod Janez Rus je zares lepo in z občutkom nagovoril vse zbrane mlade in mislim, da je ob njegovih besedah težko kdo ostal ravnodušen.

In, seveda, ni vseeno, kakšno majčko nosiš. :) Pro-Life majice, ki jih ponosno nosimo vsi slovenski YFLjevci in SFLjevci imajo namreč na trebuhu narisanega dojenčka v maternici (ženski model :)), ki pravi: "Mommy, can I have a birthday?"
Naše najbolj kulske majice niso pobrale samo velikega navdušenja, ampak tudi zabavne komentarje iz strani obiskovalcev stojnice: "A to je fotka iz ultrazvoka?" - No, tole podpisuje nek skavt iz Krškega in čeprav sem ga grdo pogledala, v naslednjem trenutku pa se začela smejat, mi je z izjavo zelo polepšal dan, in ob spominu nanjo se še danes nasmejem.

fotki mi je posodila 
naša dobra Ana Mari. Hvala še enkrat. :)
Če se kdo prepozna na obrezanih fotkah pa...
Bodite ponosni,
ker nosite najbolj kulske majčke! :)


Zaključek Stične je bil pa še najbolj poseben, ker je na ta način še nikoli nisem zaključila... :) Punce in fantje, super ste! :)

Ob desetih zvečer sem bila utrujena in komaj komaj sem se z mislimi še enkrat prebila skozi dan. Hvaležna Njemu za vsako minuto dneva, sem zaspala in se danes spet zbudila v en čudovit in awesome dan. O tem pa kaj več kdaj drugič. :)

četrtek, 13. september 2012

Prijetnih 22

Prijetnih 22°C je v moji sobi danes, mene pa še vseeno zebe. To je sicer posledica mojega zdravstvenega stanja v zadnjih treh dneh, ki nekam čudno niha. Upam, da se do sobote spravim k potrebni moči, da bom lahko šla v Stično, ki jo kot vsako leto do sedaj komaj čakam. Letos bo še boljša kot lani, še za več ljudi komaj čakam, da jih spet vidim in seveda komaj čakam tudi festival, delavnice in vse ostalo dogajanje in seveda sveto mašo. :)

No, kakorkoli, misel ob tem "mrazu" pa je nanesla tudi na šale, ki si jih vsako jesen z veseljem spet operem in jih potem nosim in ovijam okrog vratu do poznega marca, ko mi kar manjka tisti občutek, ko pač šala ni več okrog vratu.

In še nekaj. Obožujem milijon toplih čajev, sadnih in zeliščnih, ki vedno znova grejejo moje grlo in dušo.

sreda, 12. september 2012

Misel tedna

Bolezen lahko izkoristiš za kaj pametnega počet (takrat, ko ti pade vročina in že lahko kakšno uro skupaj gledaš v računalnik...), zato sem današnji dan izkoristila za tako dolgo načrtovano prenovo bloga.

Poleg ostalih novosti, ki si jih lahko ogledate zgoraj, zadaj in desno, sem dodala "Misel tedna".

Misel tedna sem od prvega letnika vsak teden skrbno pripravljala za v naš "štuk" v domu, ob začetku letošnjega marca pa sem štafeto predala naprej.
Sedaj začenjam z novo vrsto misli tedna in sicer na svojem mestu na spletu.
Malo zaradi sebe, malo zaradi vas, ki se tukaj ustavite.
Načeloma se bo osvežila v nedeljo proti večeru ali pa v ponedeljek čez dan in zares upam, da bo komu kdaj dala kakšno iztočnico za razmišljanje, vzpodbudo ali pa zgolj razlog za nasmeh.

Ja, zelo urejena tabla!
Ampak misel tedna pa vseeno je. :)

torek, 11. september 2012

11. september 2001

Ja, res je. Takrat se je zgodila odmevna in neskončno žalostna tragedija, ki je pretresla ves svet.

In na ta isti dan, ob skoraj istem času, sem dobila svojega prvega cimra, ki mi je zvest še danes.
Sva zelo dobra prijatelja in nikoli ne zataji.

Le včasih me žalostno gleda in si, po mojem mnenju, misli: "A pa bi mi mogoče že privoščila spet kakšen takt ali dva?"

Moj klavir, ja. :)

Danes obletnice žal ne praznujeva, ker jo jaz praznujem v družbi antipatične angine, ki me obišče nekajkrat na leto. Sva že stari znanki, le da ona še kar ne dojame, da mi gre njena družba resnično na živce.
Sicer pa, če kdo od meni dragih zboli in mora za kakšen dan obležati in odležati, da se čimprej pozdravi, vedno zagovarjam dejstvo, da je to klic telesa po počitku, ker je izčrpano. Ko se to pojavi pri meni, na ta razlog takoj pozabim. Ampak je verjetno res, da tudi moje telo potrebuje počitek. Avgust je bil zares stresen in še dobro, da sva tudi fizično dobro sodelovala...
Sedaj pa grem po čaj in tople nogavice, pa nazaj v posteljo.

nedelja, 02. september 2012

Nostalgija?!

Tisti, ki ste kdaj bili v takem internatu, ki ni internat, ampak je pravi dom, me boste čez nekaj vrstic razumeli.
Tisti, ki niste nikoli bili, me boste verjetno težko razumeli.
Tisti, ki ste, me boste razumeli čez leto, dve, tri ali štiri.
Tisti, ki morda še boste, tudi.

Štiri leta nazaj je pač padla odločitev, da grem v dom, kar je nekaj mesecev kasneje za seboj potegnilo pakiranje in skoraj popolno selitev. Navidezno svobodo. Nekaj več odgovornosti in predvsem organiziranosti. Pa klicarjenje cele žlahte ob petkih, kdo me v LJ lahko počaka, da mi ni treba na bus ali pa vlak.
Prilagajanje cimram, ki sem jih zamenjala skoraj vsako leto (le ena je zdržala 3 leta... ;)), ki je prineslo veliko pozitivnih stvari (pa tudi kakšno slabo).

Polnočne debate, ko nismo mogle spat.
Psihološke pogovore.
Dalmatinske večere.
Ustvarjalne urice.
Čajanke na hodniku.
Pesem za lahko noč.
Topel objem vzgojiteljice.
Pevske vaje.
Švercanje med učnimi urami.
Ob četrtkih pucanje.
Skok v tretjo VS, ker ženske nismo mogle pojest ene pice.
Odmor pri ravnatelju.
Kava s sošolkami.
Sprehod v šesto.
Navdušenje ob koncu marca, ko po petnajstminutnem odmoru še ni bilo trde teme.
Božičnice.
"Bomo šle tri minute prej na večerjo?!"
Skupne molitve.
DBT.
Nosečniško slovo.
Skupinsko jokanje.
...

Ah, dovolj za danes. Še kdaj drugič bo čas za obujanje spominov.
Jutri bom pa vseeno šla na naš skupni začetek k svetemu Vidu. :)

In pohodi k slavni Želimeljščici!


sobota, 01. september 2012

Morje in zima

V septembru sem hotela it še na morje. Vsaj za 3 ali 4 dni, morda 5 ali 6 (saj morja itak ni nikoli preveč, a ne?!) in tole vreme mi jo je malce zagodlo... Sicer se kar tako ne dam in bom vseeno šla za kakšen dan, pa čeprav bo premrzlo za branje v kopalkah, bom pa pač oblečena v prijetna poletno-jesenska oblačila obredla kakšno obalno mestece. Šla bom v notranjost, se sprehajala med ozkimi uličicami in čutila vse, kar bo velo med visoko grajenimi hiškami, v katerih po navadi prebivajo domačini, ki niso nikoli neprijazni.

In čeprav me morje tako zelo navdušuje, mi je čisto OK, da danes to objavico tipkam v mamini topli jopi (a ni čaroben občutek, ko oblečeš mamino jopo?! - Kot da bi se zavila v njeno ljubezen, ravno tak občutek imam. :)), v trenirki, obuta v nogavice in na nogah imam še tople copate (ki mi jih je, mimogrede, kupila mami).
Tudi to mi prija, da slišim, kako dela peč v kurlinici, ker sonca ni in nam nima kdo drug segreti vode - kolektorji na strehi pa se žalostno dolgočasijo.
Zato mi prija, ker vem, da bo kmalu zima, ki prinese s seboj milijon čajčkanja, pa krajše dni in debele jope, pa šal in rokavice, pa pa pa...

Sem rekla, da imam rada morje? Ja, pa tudi zimo obožujem. Le da se ne morem odločiti, kaj imam raje.

Ilovik, pofotkan iz Lošinja

petek, 31. avgust 2012

Prva statistika

Nja. Danes sem že ene trikrat kliknila na svoj blog, pričakujoča, da se je v vmesnem času na njem pojavila kakšna nova objava. Ah kje, nič novega...

Imam načrt za nekaj popestritve tega blogca, a danes pač ni dan, ko bi delala realizacijo le-tega.

Zato naj vam postrežem le z nekaj statistike iz prvega leta bloganja:

1. Število obiskovalcev: 12.471, največ v maju 2012 (1.813)
2. Število objav: 81
3. Najbolj brana objava: Srčnost?! (380 ogledov)
4. Druga najbolj brana objava: Sing with me how great is our God! (217 ogledov)
5. Tretja najbolj brana objava: No, to glih ne. Je pa kr. (215 ogledov)
6. Objavljenih komentarjev: 140
7. Izbrisanih komentarjev: ne štejem (nesramnost pod zaveso anonimnosti!)
8. Največ obiskovalcev je iz: Slovenije (11.183), ZDA (353), Rusije (243), sledijo Nemčija, Brazilija, Hrvaška idr. (tudi Izraelci in ljudje iz Slonokoščene obale).
9. Največja vira prometa: spoštovani modri FB in blog moje drage Pike Flike.
10. Največ ogledov strani preko brskalnikov: Firefox (40%), Chrome (28%), Internet Explorer (17%).
11. Največ ogledov strani po operacijskih sistemih: Windows (86%), Android (9%).
12. Največkrat uporabljeni psevdonim za komentiranje: Anonimni
13. Najlepši in najvzpodbudnejši komentarji: od soblogerk in soblogerjev ter tisti, ki mi jih pošljete po SMSih ali zapišete/poveste na kakšen drugačen način. Hvala vam! Cenim!


fotka je izsposojena :)




**Statistični podatki uporabljeni z dne 31. avgusta 2012 ob 15. uri.

nedelja, 26. avgust 2012

Prvo leto



No, tako zelo vesela, da bi si za to naredila torto, nisem, vendar pa je vseeno zelo lep občutek, ko  pomislim, da je pred natančno enim letom nastal tale blog.

Že takrat sem zapisala, da sem potrebovala "brco od zunaj" - Tamara, hvala še enkrat! :)

V enem letu je bloganje skoraj postalo moj način življenja. Začela sem redno brati druge bloge, kadar nisem za računalnikom velikokrat razmišljam kaj in na kakšen način bi zapisala na blog, edino fotk se še nisem naučila deliti z vami. Verjetno je krivo tudi to, da se reees premalokrat spravim fotografirat (tudi v neblogerskem življenju se moram naučiti večkrat zabeležiti kakšen trenutek...), ne glede na to, da je telefon z dobrim fotkičem vedno pri roki, ali pa bi si kadarkoli lahko sposodila sestrinega nikona...

Torej prva naloga za naslednje leto bloganja: več objavljenih fotk.
Druga naloga: novosti, ki pridejo v kratkem...

torek, 21. avgust 2012

Zapisano v srcu

V zadnjih dveh mesecih sem malce pozabila na svoj dnevnik. Tisti pravi dnevnik, z listi papirja, v katerega pišem s kulijem. V njem so nalepljene tudi vse vstopnice iz koncertov in gledaliških predstav, pa listki, ki so mi jih napisale prijateljice in prijatelji, pa misli, ki sem si jih sama izpisala; kakšen list je čisto pomečkan, ker je bil premočen in posušen - ker je včasih teža, ki jo nosim v sebi enostavno odveč in skozi oči najde pot v svobodo...
Predvsem pa je poln zapisov, takšnih in drugačnih.
V njem so opisani vsi trenutki, ki ne smejo potoniti v pozabo, ker so prelepi; pa tudi tisti, ki ne bodo potonili v pozabo, ker so boleči.
Pišem ga zato, ker so meni najljubši občutki ravno takrat, ko berem dnevnik za nazaj. In se smejim svojim neumnostim in svojim mislim, podoživljam trenutke veselja in žalosti.

Včasih, ko prebiram za nazaj, se ob zapisanem spomnim tudi nezapisanega in si zaželim, da bi vedno ostalo tako živo v spominu. Ker vem, da so tisti spomini, ki so zapisani v srcu, zapisani za vedno.


sobota, 18. avgust 2012

Preveč vsega

Ne morem pisati. Ne gre mi. Glava je polna tolikih misli, a v zgodbo jih je težko preliti. Ali pa sploh ne v zgodbo, zgolj v nekaj preprostih, razumljivih stavkov.

Toliko vprašanj, toliko krikov, toliko načrtov, toliko pesmi, toliko idej, toliko zgodb, toliko spominov, toliko...

Popolnoma preveč je vsega, da bi lahko bilo urejeno.



sobota, 11. avgust 2012

12 ur

12 ur spanja je bilo iz včeraj na danes popolnoma dovolj, da sem nadomestila 7 krajših noči. Od teh kratkih sedmih sta bili 2 še malce krajši.

Kakorkoli, noči smo prespali, dneve pa preživljali. Zelo lepo preživljali. Zame v odlični družbi prijetnih ljudi, ki imajo veliko srce, prijazen nasmeh, sočuten pogled, pravo besedo za vsak trenutek, mirno dušo in topel, iskren objem. Ta teden sem preživela v družbi človeka, ki ga imam rada zaradi vsega že prej naštetega in zato, ker je preprosto on. Brez igranja in pretvarjanja.

Ob dopoldnevih sem se družila z mlajšimi in starejšimi otroki, pretežno z (ne)najstniki in jih spoznavala. Nič ni lepšega, kakor to, da sem imela priložnost, da so z menoj delili svoje otroške sanje.
Osuplo sem opazovala navezanost majhnih otrok, ki so med seboj bratje in sestre in njihovo neizmerno medsebojno pomoč - kako dobro je del sestrin objem, ko je mala padla s kolesa!
Čudovit pogled na velikega brata, ki za roko vodi svojega šestletnega bratca.
Tolikokrat slišane besede hvala, prosim in oprosti.
Včasih tudi kakšen manjši prepir med šestletniki v skupini, ki se je rešil hitro in preprosto, ne da bi se še tri dni gledali grdo.
Pa hkrati tudi treniranje mojih živčkov in potrpežljivosti. Vendar sem na vse to sproti pozabljala, ker so me dvigale druge, pomembnejše stvari. Ko mi ni bilo potrebno sodelovati s skupino, sem z veseljem pocrkljala luštnega 10-mesečnika, pa simpatičnega 2-letnika in se pogovarjala z malo 1,5-letnico, ki me je klicala "teta". :)
In ne, nič ni bilo lepšega od tega, ko me je 4-letnik vprašal, če lahko risanko gleda pri meni v naročju.

Popoldnevi so bili prosti in zabavni in vsak po svoje je bil unikaten.

Če potegnem črto, je bil tole najboljši teden celih počitnic, pa čeprav sem komaj čez polovico le-teh. Bil je nekaj novega, posebnega, lepega in nenadomestljivega.



foto: teja jereb

torek, 31. julij 2012

Včasih

Včasih ostanem brez besed. Včasih tudi moje misli zamrznejo. Ta včasih se mi pripeti ravno takrat, ko človek na drugi strani pričakuje moj odziv, ali pa ga želim sama dati, pa ga ne morem. Ker se mi zdi, da bi bilo vse, kar bi v tistem trenutku lahko spravila iz sebe, popolnoma brez veze.

Včasih se nekaj časa ne dogaja nič. Vsaj ne nič slabega. Potem pa se vse strese nate v pičlih dveh ali treh dneh, da še sam ne veš več, kje se te glava drži. Verjetno je tako zato, da se spet zaveš, da ni vse popolno, da ni vedno vse tako zelo dobro, kot se ti zdi, oz. da ta "dobro" ne more ves čas trajati.

Včasih tudi pisati ne morem. Ker bi rada vse povedala, preveč na enkrat. Samo zato, da bi šlo vse ven, da mi ne bi bilo treba držati zase. Pa bi to bilo preveč zmedeno, preveč nepopolno, predolgo.

Vem pa nekaj. Da ti je vedno naloženo le toliko, kolikor lahko preneseš...

sreda, 25. julij 2012

Počitnice in še kaj :)

No, tako, dragi moji.
Sem na počitnicah, imam se lepo, brskam po internetu, berem svoje najljubše bloge, gledam filme, delam čestitke, kuham, pečem, pospravljam svojo sobico, pišem smse, pogrešam ljudi, ki bi jih rada ob sebi, pa jih ni, ker se potepajo.
Ena jutri pride, druga gre. Tretja pride takrat, ko jaz spet odhajam. Ah, nikoli se ne bo končalo to nenehno lovljenje.
Je pa to po eni strani pravzaprav čisto OK, ker imam čas zase, da sem se po nekaj letih spet malce ustalila in zadihala.
Premalo časa zase mi vedno dela preglavice, ker jaz nisem več jaz, nemirna sem v sebi, ves čas me nekaj grize, z ničemer nisem zadovoljna. Res sem vesela, da je prišlo tole obdobje med zaključkom gimnazije in pričetkom fakultete, ker je bilo nujno potrebno za moj obstoj. Sicer imam raje trenutke zase vsak dan po malo, kot pa po nekaj letih dva meseca, a očitno je bilo tudi to za nekaj dobro. :)





Pa ja. Ob pisanju tele objavice ne morem mimo dejstva, da se je obisk na tem mestu zeeeloooo povečal, vesela vesela vesela sem. In hkrati začudena, ker so v tem tednu prevladovali obiskovalci iz ZDA in Brazilije. Ne vem, a se kdo uči slovenščino in trenira branje (tako kot jaz spremljam nekaj španskih blogov, da mi španščina ne potone v pozabo:)), ali pa revčki dajejo vse v google translate - upam da ne, da si ne bodo česa napačno predstavljali. :)
Vsekakor pa sem vesela vsakega obiska in vsake misli, ki jo pustite tu. Ali pa poveste, zapišete kje drugje. :)
In ker bo zelo kmalu že eno leto od rojstva tega mojega novega prijateljčka bloga, intenzivno razmišljam o tem, kako se bo malce prerodil, kaj bom novega uvedla, da bo prijetno meni, da bom še raje pisala in da boste vsi, ki se tu ustavite, še vedno radi prihajali. Nekaj idej se je že porodilo, a za enkrat naj ostanejo še skrivnost. Bomo videli, kako bodo dozorele v glavi in če bodo dobile priložnost zaživeti. :)


Imejte krasen večer. :)

sobota, 21. julij 2012

Ko bom velika...

... bom vstajala eno uro pred časom, ko se mi začne mudit.
... bom brala knjige po lastnem izboru.
... bom šla spet vsak dan tečt.
... bom fotografije sproti razvijala.
... bo moje najpogostejše uporabljeno prevozno sredstvo (spet) kolo.
... bom kupila več knjig.
... bom imela v svoji sobi vsak dan sveže cvetje v vazi.

Mogoče pa postajam velika?

četrtek, 19. julij 2012

Imam rada in ne maram

Rada imam šoping, ko me nihče ne priganja, ko si vzamem čas in šetkam. Rada imam prijateljičino mami, ki jo (skoraj) vedno srečam v meni zelo ljubi trgovinici in potem lahko z njo klepetam. Ona mi pove še vse novice, s katerimi pač nisem na tekočem.

Rada imam lepe obleke, ki mi pristajajo, po navadi imam še raje tiste, ki mi konec koncev ne pristajajo. Ah, pa drugič kakšen drugačen kroj. :)

Rada sem v vsaki trgovinici posebej, na blagajni prijaznemu trgovcu podam svojo bančno kartico in kasneje vtipkam pin. To  se večkrat ponovi v nekaj urah.

In, oh, kriza, na koncu, ko potegnem črto, imam slabo vest. Ker sem res zapravljala na veliko, pa čeprav sem kupila same čisto zares uporabne in nujno potrebne stvari (no, skoraj).

Ugotovim tudi to, da se je "šare" za čestitkanje, ki je tako ali tako nikoli ni preveč, nabralo toliko, da je nimam več kam zlagat. In sedaj iščem vse možne in nemožne rešitve, kako vso to kramo vsaj približno normalno pospraviti nekje na teh mojih borih dvajsetih kvadratih...

sreda, 18. julij 2012

Nazaj sem!

Včeraj smo rekordno hitro iz Lošinja prispeli domov. 10 dni takooo hitro mine, da se človek samo trikrat obrne, dvajsetkrat skoči v vodo, se nekajkrat namaže s kremo za sončenje in enkrat z jogurtom (ker pač krema ni dovolj dolgo zdržala), parkrat prehodi skrivnostne vasice v jedru mesta in potem je že skoraj čas za odhod.

Mmmm. :)

Pa vendar je bil vedno čas za popoldansko kavo, za sladoled, za branje knjig, za pisanje razglednic. Za večerno ležanje na pomolu, opazovanje zvezd in poslušanje morja. Za najti notranji mir. Za spletati vezi z domačini, ki me vedno očarajo s svojo odprtostjo, sproščenostjo, nenavadno prijaznostjo...

Duša se je spočila in danes bi šla kar nazaj, ker se mi zdi, da se mi tam čas ustavi. Ker ni hitenja, ni vsakodnevnega "kaj že moram danes še naredit?!".
Pa bom morala počakati še kakšen mesec in pol, da se ponovi moja doza morja. Ampak bo. Prvič, ko bom imela september prost, po dolgih letih osnovne in srednje šole, si bom pač v prostem septembru privoščila morje. Ker ne morem brez njega.

petek, 06. julij 2012

Lahko bi!

Lahko bi živela od branja drugih blogov. In požiranja fotk lepih reči, ki jih ljudje naredijo z lastnimi rokami. Res. In od super stilov pisanja in pripovedi ljudi, ki ustvarjajo nore zgodbe.

Lahko bi živela na morju. Zjutraj bi zgodaj vstala, skuhala kavo in jo popila na balkonu. In potem bi gledala, kako se mesto prebuja. Zatem bi šla v ribarnico in kupila lignje za kosilo.
In delala bi se, da drugačen svet sploh ne obstaja.

Marsikaj bi lahko.
A danes moram. Moram, ampak mi je v veselje. Spakirat par cunjic, kopalke, kreme, knjige, sončna očala. Pa še kaj.
Ker odhajam za tretjino meseca. Se dobro sliši, a?! :) Čisto nekaj drugega, kot če rečem, da grem za deset dni. :)
Ja, zame kratko obdobje. Ampak ni panike, septembra pride še ena taka ali njej podobna doza morja. :) Če bo le poletje zdržalo. :)

Lošinj, čisto zares prihajam, če že ti nočeš k meni! :)

ponedeljek, 02. julij 2012

Lepo, nepozabno in precej naporno.

Nič ne pišem, vem, in manjka mi. Zelo. Ampak pride čas, ko bo tudi pisanja več. :) Obljubim (še posebej sebi).

Odštevam dneve do sobote, ko odpeketamo v moj raj. Na Lošinj. Tam bo branje, skakanje, plavanje, tarokiranje, odkrivanje novih poti, sprehajanje po mestecu, spanje, morje, oddih kot se šika. Se mi zdi, da se zadnja leta tega počitnikovanja na Lošinju veselim še bolj kot takrat, ko sem bila še majhna punčka in dan pred odhodom od vzhičenja nisem mogla zaspat. Še petkrat grem spat, potem pa bomo natovorili avto in šli.

Se imam pa ne glede na vse, kar se dogaja, po eni strani čisto fejst.
V petek smo se s super družbo podali na peš romanje od Šentvida, tega Ljubljanskega, pa do Brezij. Lepih deset uric hoje. Do Kranja je še šlo, smo si imeli veliko za povedati in sproti pozabili, da nas pa malo vseeno že bolijo noge. Od Kranja naprej pa se je začelo tisto ta pravo romanje. Preizkušnja volje in moči. Vztrajnosti in vere.


Ampak smo prišli. Nekateri prej, drugi malce kasneje. Vmes smo se nasmejali, malo pokričali in se nekajkrat ugriznili, da nismo zavpili od bolečine.
Na cilju smo sezuli superge in nogavice in prešteli žulje. Odšli še v baziliko, se Mu pri sveti Daritvi zahvalili za prehojeno pot in se priporočili za naprej. Tako in drugače.
In odšli proti domu.

Verjetno mi ni treba pojasnjevat, da sem skoraj celo soboto prespala in počivala, ker me noge niso zmogle ohranit v vertikalnem položaju. Pa mi ni žal. Ker sem v tisti noči prišla do mnogih spoznanj in udarila marsikatero dobro debato z ljudmi, ki jih kličem prijatelji. Lepo, nepozabno in precej naporno. A nedvomno vredno. :)

nedelja, 24. junij 2012

Glavobol in še kaj

Glavobol me daje. In ne, nimam mačka, ker za mačka ni razloga. Ker konkretno nisem feštala že skoraj eno celo leto. Pa se ne morem odločit, če mi je to dobro, ali pač ne. Ah, kakorkoli. Glava me od razglabljanja zagotovo ne bo nehala bolet.

In nasploh sem čudna danes, totalne bedarije me zamorijo in spravijo v neprijetno počutje. Takšno počutje, ki mi gre na jetra, tako zelo, da bom šla kmalu spat za dve uri, da prespim.
Nekaj časa nazaj sem bila še zelo proti temu, da je treba stvari prespat in da si naslednje jutro OK. Ker sem zagovarjala dejstvo, da moraš stvari premleti v sebi in jih umsko doumeti, prežvečiti in potem pozabiti. Zadnje čase mi to spet jemlje čisto preveč energije, zato grem raje spat, čeprav si še pred nekaj meseci nisem mislila, da bom kdaj dejansko to počela.
Sploh zato raje prespim zadeve, ker se mi itak ponavljajo trikrat ali štirikrat na teden. Vsaj tolikokrat. Včasih tudi sedemkrat (še dobro, da ima teden samo 7 dni). In je res škoda, da bi vsakič znova umsko premlevala stvari, ki sem jih itak že n-krat, pa mi ni dosti pomagalo. Bljak.

Me pa čudi, da nisem poleg tega čudnega počutja še tečna. Se mi zdi, da nimam energije, da bi bila še tečna zraven vsega, ampak še dobro, ker ni pošteno do ljudi okrog mene, da bi morali prenašati še mojo tečnobo.
No, bila bi pa tečna, če bi bil današnji dan tak, kakršen je bil včerajšnji. Po zavesi so se namreč sprehajale moje nove cimre, najprej le nekaj, potem pa ogromno novih cimer, mravlje. In ko sem pogledala na okensko polico, jih je bilo tam malo morje. In potem sem sesala in sesala in šla ven gledat, od kje te mravlje in ugotovila sem, da jih je po fasadi za manjši ocean in so očitno nekje našle špranjo, skozi katero so prišle na moje posestvo. Čudno, da niso prišle skozi okno, ki je skoraj ves čas odprto. Ne, so si otežile zadevo. Jaz pa ne. Biokill, pa gremo. Sedaj razumem sindrom pridnih žensk, ki po njivah strašijo s tistimi špricami.

Ah, čudna je tale objava. In kar nekaj stavkov se začne z veznikom. Ni mi všeč tak način pisanja, samo danes mi žal ne gre drugače. Grem prespat.

Ja, pa še res je!
In many ways.

sreda, 20. junij 2012

Moj super brat :)

Kul brata imam.
Od mene je mlajši natančnih 8 let, 14 dni in še nekaj ur.
Je športnik. Po srcu odbojkaš, po duši hokejist. (To se sicer zelo tepe z mojo glasbeno dušo.)
Zelo (ampak res zelo!) se razume z mojimi prijateljicami. Včasih si dovoli vzeti moj telefon in jim piše SMSe. In potem ni nič jasno njim, meni pa še manj.
Enkrat, ko je bil bolan, sem mu dovolila brskati po FBju in ko si je ogledoval profil prijatelja, je ob fotki iz igrišča zmagoslavno rekel: "Neža, on je moj vzornik!" Meni pa itak spet ni bilo nič jasno... :)
Ob mojem današnjem brskanju po internetu in prepovedi, da spet gleda risanke (saj vem, zelo vzorna sestra sem, ampak on je risanke danes že res dolgo gledal...), se je domislil "mehanizma" za odpiranje in zapiranje vrat. Povezal je s špago mojo sobo in sobo pol štuka višje in rekel, naj odprem vrata. :) Brihtna buča. :)
Potem je še vzel lončka, ju povezal in hotel, da se preko špage pogovarjava. Seveda v različnih prostorih, da se nisva slišala. In navdušeno je ugotovil, da deluje. :)

Oh in ah, ponosna sem nanj! :)
Čeprav je pri treh letih, ko sem sedela v sobi in se učila, prišel k meni in rekel v polomljeni slovenščini, da mi bo povedal nekaj po angleško. Prosila sem ga tudi za prevod tega njegovega prvega angleškega stavka, in prevedel ga je pravilno. Rekel mi je pa: "Neža, you're a super cow!"
Enkrat me je že povabil na zmenek. Dobila sva se v nedeljo zvečer pred TVjem, natančno ob 18h in gledala  hokejsko tekmo.
Nekajkrat pa sem bila že njegova najljubša sestra (od treh) in to samo zato, ker sem mu obljubila, da bova skupaj gledala nogometno tekmo. :)

Moj najljubši brat. :) O, ja. :)

ponedeljek, 18. junij 2012

Ko te sedem kilometrov spravi na realna tla

No, tako. Zadnjič sem šla laufat. Nazadnje sem za sprostitev tekla marca, se mi zdi. V Dolini.
Prejšnji teden sem šla na svojo turo med medvede, tukaj, doma.
In žalostno razočarano ugotovila, da sem fizično nesposobna za teh mojih ubogih 7 km do avtoceste in nazaj. Še manj pa psihično.

Očitno bom morala začeti spet nabirat kondicijo in to korak za korakom. Počasi. In spet začet skrbet za svoje zdravje, ker mislim, da to nikamor ne pelje. Obup.

Danes bom šla ponovno, ampak bom turo skrajšala. Samo do "jelenčka". In to turo ponavljala, dokler je ne bom pretekla brez problema, v spodobnem času. Šele nato pride na vrsto avtocesta.
Če sama ne poskrbim zase, kdo pa bo?!

ponedeljek, 11. junij 2012

Prijazna gospa na blagajni in Oliver

Oh in ah. Obisk Oliverjevega sobotnega koncerta mi je bil očitno usojen, saj ima kar zabavno ozadje tole dejstvo, da sem v soboto prav zares bila v Križankah.

Simfoniki RTV, Oliver, nek pevski zbor iz Zagreba, Oliverjev band, pa tisti klavir tam sredi odra... In potem zaigra in zapoje, ma, da se ti duša ogreje! :)

Ne samo ogreje, prav ponese te na morje, v nebesa. Ne znam opisat občutka. Mir, veselje, navdušenje.

Alja, hvala še enkrat! :)*




In tisti dan sem se spet zavedla, da ni samo po sebi umevno, da te na blagajni železniške postaje pričaka prijazna gospa. Po tem ko me je premerila od glave do pet in sem prijazno prosila za karto do Ljubljane, me je še enkrat premerila s pogledom in rekla: "A enosmerno?" In sem pritrdila. Že z rahlo grenkim cmokom v grlu, ker nisem vedela, kaj sem narobe naredila, da je tako grobo rekla. Pa se je v naslednji sekundi spremenila v najbolj nasmejano žensko v tistem večeru, namignila, da me bo gotovo kakšen bolj zanesljiv prevoznik pripeljal nazaj domov in mi zaželela čudovit večer. "Hvala, enako tudi vam!" sem še dejala in odšla ven, čakat vlak.

Čeprav je padal dež in sem ugotovila, da so moji novi mustangovi čevlji že napacani in da je tudi moja bela majica že nekje malo rumenkasta (in to od dežnika!?), sem bila že pred odhodom v Ljubljano polna energije. Zaradi te prijazne gospe, ki mi je s tremi stavki naredila tak dan, da je bil najodličnejši, pa tudi če ga kasneje ne bi začinil še Oliver!

četrtek, 07. junij 2012

Lepa beseda...



Ne vem kaj naj  napišem pod itak zgovorno fotko. Odgovori na vsa vprašanja so zgoraj zapisana, toda ljudje se velikokrat iz (ne)znanih razlogov bojimo povedati, reči, prositi.

Ampak lepa beseda vedno pravo mesto najde. :)

ponedeljek, 04. junij 2012

Štirka

Malce sem vraževerna. In verjamem, da ima štirica v mojem življenju poseben pomen. Ne vem zakaj, a gotovo ga ima.

Nekaj primerov:

  • Rojena sem četrtega v mesecu.
  • Tudi mami je rojena četrtega v mesecu.
  • In babi tudi.
  • Po atijevi strani imam 4 sestrične.
  • Po mamini strani sem od dvanajstih vnukov rojena četrta.
  • Obe mamini sestri imata 4 otroke. Tudi mi smo štirje.
  • Izpit za avto sem naredila 4. 4.
  • ...


In danes smo četrtega. Enega od posebnih četrtih. :)


Vse najboljše, mami! :)



Zelo te imam rada.
In še dolgo ostani tako mlada. :)
Saj veš, tistih tvojih večnih petindvajset. ;)

nedelja, 03. junij 2012

Tak dan

Pridejo dnevi, ko mi paše en in zgolj samo en komad v celem dnevu. In danes je eden takih.
Tale komad je danes na sporedu, niti ne prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Replay. Replay. Pa še enkrat in še nekajkrat.

Pa še sama ne vem, zakaj. Pač mi paše in to je to.

Pa šalca kofeta, ki je božanski. In kupi zvezkov.

petek, 01. junij 2012

No, to glih ne. Je pa kr.

Včeraj sem na FBju prebrala tisto stanje z besedami: "No, to glih ne. Je pa kr." Katja, oprosti, ker te takole nevede citiram.


Ampak z namenom. :)

Sem ugotovila, da sicer čez šolsko leto nisem imela časa za pogrešanje prijateljev iz generacije 2010/11 (in starejših :)), jih pa vsekakor hranim v svojih spominih.


Vsakega na svoj način.

Večkrat smo se s kom srečali, na hitro in nevede, samo za živjo, rekli besedo ali dve in odhiteli vsak po svoje. Niti nisem imela časa, da bi pustila spominom priplavati na površje, vse je nekako blisknilo mimo mene.

Vendar ko sem včeraj prebirala tiste komentarje pod objavo in malce poklikala po profilih, sem začutila vsakega posebej. Kot da ne bi nikoli minilo leto dni, ko nismo govorili, ko so bili med nami le bežni in neosebni smsi in kot da bi se nazadnje videli včeraj na kavi. Ali se pač nismo spremenili, ali pa smo pred tem časom tišine vseeno zgradili odnose na nekem nivoju. Ali pa samo pustimo, da se zgodba o prijateljstvu spet začne spletati?

Prav vsi so zapisani na rdečem listu. Rdečem listu, ki je popisan z imeni, ločenimi s pikami. Ker je bil ta list spisan ob koncu koledarskega leta 2011 in so na njem ljudje, ki so me v letu 2011 zaznamovali. Vsak na svoj način.




četrtek, 31. maj 2012

31. maj

Vsako leto zame eden najlepših dni. V glavnini niti slučajno ne zato, ker mu sledi prvi junij, ki se šteje kot prvi pravi poletni mesec, ampak ker je v njem nek poseben čar, še sama ne vem, zakaj.

Je pa res, da na ta dan praznuje svoj rojstni dan moj stari ata po očetovi strani. Vsako leto ga komaj čakam, ker je ata na ta dan vedno še posebej zelo vesel. Kdo pa ni na svoj rojstni dan?!

Velikokrat razmišljam o tem, kaj vse je moral preživeti v svojem življenju in kakšno veselje ne glede na težke (pre)izkušnje veje iz njegovih najlepših, nebeško modrih oči.
Majhen deček je še bil, ko so bili otroci z mamo strpani na vlak, ki je iz Koroške odpeljal proti osrednji Sloveniji, od tam pa bi se naprej premaknili proti Teharjam. Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj vse bi moral doživeti, pa je tisti Nekdo poskrbel, da je na drugi železniški postaji sprevodnik, ki je poznal atovo mamo, torej mojo prababico, rekel in jim pomagal, da so izstopili in se presedli na drug vlak, ki jih je vodil v Avstrijo in kjer so kasneje nekaj let živeli, zatem pa se vrnili na Slovensko Koroško.

Kako ga je pot vodila do svoje žene, moje stare mame, ne vem. Nisem še raziskovala tega področja, nisem še bila dovolj "firbčna", da bi izvedela. Ampak bom. Nekoč, ko bom vzela še svinčnik in papir in vse zapisala. Nedvomno bodo to močne in zgovorne pripovedi, saj sta tudi skupaj prehodila trnovo pot. A ljubezen zmore vse. :) V skoraj 51ih letih zakona so se jima namreč rodili trije sinovi, dobila sta 7 vnukinj in enega vnuka ter enega pravnuka in eno pravnukinjo. :)

In najboljše od vsega? Ko primem v roke škatlo, v kateri so shranjene stare črno-bele fotografije, da mi srce zadrhti, ko si jih ogledujem.


Na zdravje, ata! :)



Tale fotografija mi je pa taka sanjska, 1A bi rekla. :)



Da bi bil še dolgo med nami!

torek, 29. maj 2012

To je življenje

Danes mi ne gre pisanje.
Nekaj obveznega sem morala spackat skupaj, ker me priganja rok, pa še to sem komaj komaj spravila v eno smiselno celoto.

V bistvu bi rada pisala, ker se mi zdi, da v meni vre tisoč in ena stvar, pa ne znam ubesedit. Ničesar ne znam ubesedit. V vrtincu vsega dogajanja sem izgubila samo sebe, tavam v nekem krogu in gledam, kje se bo prižgala luč na koncu predora. Ne ne, saj že gori, samo zaenkrat je še ne vidim.

Čudno. Ampak očitno je moralo priti tudi tako. Še eden tistih procesov, ki jih pač ne razumem in se bodo odvijali in odvozljali počasi in postopoma, pa bo vseeno mimo mene teklo življenje in se bom ukvarjala še z milijon drugimi stvarmi, da na koncu koncev niti vedela ne bom, kdaj je vse to šlo mimo.

To je življenje. In ta stavek je v zadnjih nekaj tednih kar pogost v mojih mislih in v dejanskem ustnem sporočanju.