ponedeljek, 30. december 2013

Ob koncu

Že nekaj dni razmišljam o vsem, kar je prineslo leto, ki se počasi in vendarle zelo vztrajno izteka.
Ogromno dobrega in lepega, mnogo stvari in dogodke, za katere sem hvaležna.

Mnoge priložnosti za osebno rast in brušenje v potrpežljivosti.
Mnoge priložnosti za dobra dejanja in trenutke, ko sem lahko sedla in v miru poklepetala.

Ljudi, ki so postali moji prijatelji - nekatere sem hitro spustila blizu, drugi so se morali potruditi.
Učila sem se sprejemati ljudi takšne, kot so, po drugi strani pa nekatere ljudi iz svojega življenja izpustiti. Dovoliti najprej sebi, da se ne obremenjujem več zaradi njih, potem pa njim, da se ne potrebujejo obremenjevat z mano in odnosi, ki očitno niso šli.

Učila sem se (in se še učim) opaziti drobne stvari, ki me osrečujejo. Biti hvaležna za ljudi, stvari in vse, kar me obdaja. Za naravo. Za dež. Za sonce sredi zime in ploho sredi vročega poletja. Za prve vzcvetele šmarnice na našem vrtu in za nabrane gozdne jagode. Za zdravje, ki ni samo po sebi umevno.

Če potegnem črto, je bilo leto lepo, nasmejano, čudovito. Polno krasnih izkušenj, lepih trenutkov, izjemnih doživetij, dolgih sprehodov, preklepetanih ur.

Moj letošnji planer je na mnogih straneh popisan z imeni prijateljev, urami in mestom, kjer sem se z njimi dobila. Tako, kot so dali kuliji barvitost planerju, so dali prijatelji barvitost mojemu življenju.

Da bi bilo 2014 enako prijazno si potihoma želim in iz srca želim tudi vam!

foto: Špela Reberc

nedelja, 29. december 2013

Moji angeli


Poglej, globoko poglej v otroške oči ... kaj niso tam angeli?!

Prvo leto je mimo. Začela sem malce živčno in negotovo. Vstopi so bili nejasni, taktiranje plaho. Pa so mi pomagali. Ati, Estera in Marjan z vsemi dobrimi nasveti in napotki, z izkušnjami in zgledom, pa tudi s spodbudami. Hvala vam.

Najbolj pa so mi pomagali otroci sami. Bili so pridni, prijetni in nasmejani. Niso obsojali "Ta pa ne zna!", "Spet se je zmotila!", ampak so mi dajali vedno nove priložnosti. In jih še dajejo.

Ob njih se učim biti boljša zborovodkinja, predvsem pa boljši človek. Učim se jim približati in razumeti njihovo pesem srca, neomadeževan pogled na svet. Ob njih se učim biti preprosta in ne komplicirati za vsako stvar (tudi takrat, ko 20 minut zamudijo na vaje). Prepustiti se toku in Tistemu, ki vedno za vse poskrbi.

V tem letu sem začela počasi razumevati, kaj je don Bosko mislil z "Ukradli ste mi srce!".

Hvaležna sem. Za priložnost, za vedno nove možnosti, za zaupanje staršev.
Otrokom pa, ker na vaje vedno hodijo z veseljem (tudi takrat, ko imamo veliko dela in kadar sem stroga in tečna).
Velja se zahvalit tudi vsem ljudem, ki nas po vsakem našem prepevanju pri sv. mašah in drugih nastopih pohvalijo in nam povedo, da so ob našem petju uživali.
Oni in On mi dajejo novega zagona in energije. Naj bo vse v še večjo Božjo čast in slavo!

ponedeljek, 23. december 2013

Skoraj božič

Svečke na adventnem venčku dogorevajo.
Z Emo sva v soboto postavili jaslice in okrasili smrečico, prepeval nama je Bublé, grel pa naju je božični čaj.
Program za otroško božičnico in praznično sveto mašo je dokončan.
Program za božični koncert je zvežban, solistke so krasne.
Poezija za kulturni program ob Dnevu samostojnosti je izbrana, deklamatorke tudi.
Potica je spečena, piškoti pridejo na vrsto spet jutri.

Piše se še vezni tekst za božični koncert in pričakuje se Dete. Še malo in bo tu ... :)

Marija in Jožef še samevata ...

sreda, 18. december 2013

Mali brat

Moj brat se je rodil, ko mi je bilo 8 let in 14 dni (ja, genau! :)).
Bila je na obisku teta iz Švice in mami je šla v porodnišnico, jaz pa k božični devetdnevnici, kjer so me vse tete spraševale, če že imamo dojenčka. "Kmalu bo!" sem odgovarjala.

In potem sem se naslednje jutro zbudila, ko je ati že bil v službi in mi je mama povedala, da imamo bratca. "Dejva mami poklicat," je rekla. In sem ga slišala, ker je zadaj že preizkušal moč svojih glasilk.
V šoli sem sošolcem razdelila bonbone, da smo se poveselili, med športno vzgojo pa sem na bradi zatipala en mozoljček, ki to ni bil, pač pa je bila norica, čez nekaj ur pa že veliko njih. Visoka telesna temperatura je prišla v paketu z njimi.

Potem pa smo čakali. Da smo me prebolele koze in da bodo zdravniki mami in Jožefa končno spustili domov. Prišla sta na božični večer - kot nalašč na pravi dan, kot da bi Jezus prav zares potrkal na vrata in srca.

Bili so prazniki, najlepši, medtem ko smo imeli trume obiskov, ker so vsi hoteli videti Jožefa in nam zaželeti vse lepo, vsi so ga crkljali in pestovali, me pa iz varnostnih razlogov ne. "Da ne pride v telesni stik z noricami". (Še danes ne vem, če je to kaj pomagalo...)
Ko nisem več mogla zdržat vseh tistih obiskov in nasmehov in "Saj ti boš tudi kmalu lahko prijela bratca..."-sladkih besed, sem bruhnila v jok.
Dočakala najino prvo crkljanje pa šele na Silvestrovo. Pa je bilo vredno. :)


Danes ... Danes pa je že tako velik, da ga jaz ne morem več dvignit, ampak on lažje mene. :)
Vse najboljše, mali brate. Tvoja najstarejša sestra.***



sobota, 07. december 2013

Od mene k tebi

Neža Maurer
OD MENE K TEBI

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš "da" ali "ne".

Vse si lahko sposodiš -
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.

foto: Špela Reberc

Nič več najstnica

Zdaj pa nisem več najstnica.
In ni me strah in z veseljem grem naprej, ker me neznansko zanima, kaj vse mi bo prineslo naslednjih dvajset. :)

Prestrašena?!
Ne, prav nič! :)

sobota, 30. november 2013

Adijo, november

Obljubim, tole napišem in potem neham jamrat.
Ker...je danes 30. november in ker se jutri začne...veseli december.

Na živce mi gredo lučke v Ljubljani, ki jih postavljajo že od 4. novembra (ne lažem, točno se spomnim, da so takrat začeli, ker sem svoji prijateljici Heleni, oboževalki veselega decembra, poslala SMS, da so začeli s slavnim pohodom), na živce mi gredo smrečice, ki so v Nami že...sigurno že od 13. novembra, in na živce mi gre, da se iz decembra dela tak pomp.

Da se ne bi narobe razumeli...zame je december tako ali tako najlepši mesec v letu (ker so takrat najčudovitejši prazniki, z osebnimi vred ;)), ampak ne razumem vse te norije okrog lučk in stojnic in ne vem še česa. V prvih dneh decembra se naveličam Ljubljane in potem se mi konec decembra, ko bi šla v mesto pogledat, kaj se dogaja in spit kakšnega kuhančka, preprosto ne da it.

Zame je december mnogo lepši brez lučk, ampak s svečko, prižgano na mizi in z vročim čajem s cimetom v roki. Veliko lepši december je zame, ko s sestrama in bratom postavljamo jaslice in božično drevo - samo en ali dva dni pred božičem. Čudovito je, ko iz kuhinje zadiši po potici in ko gredo svečke na adventnem venčku h koncu.
Vesela sem vseh drobnih pozornosti, ki mi jih ljudje okrog mene namenijo, najbolj pa sem hvaležna za čas, ki mi ga podarijo.
Uživam v ustvarjanju božičnih voščilnic, ki jih potem na roke napišem in odpošljem sorodnikom in prijateljem, ki so daleč. Krasno je, ko pripravljam božično-novoletna presenečenja za meni ljube ljudi in v vsakega vložim svoj čas in razmišljam o ljudeh, za katere tisto nekaj malega pripravim.
In to je zame veseli december. Brez lučk, brez norije, brez nepotrebnega kranclanja. In to bi lahko bil zame vsak mesec...

četrtek, 14. november 2013

Srce

Če bi si kupila vse knjige, ki si jih dejansko želim imeti na svoji knjižni polici, potem lahko zapravim...veliko denarja.

In zato hodim med luknami v knjigarne, kjer listam knjige in nafutram svojo dušo.

Včeraj sem čakala mojo drago Julijo in spet zavila v Konzorcij. Ustavila sem se pri slovenskih poetih. Prijela v roke Pavčkovo zbirko in hlastala. Brala in se zopet čudila temu, kakšen mojster besed je bil. Povezal jih je v nežne stavke, ravno pravšnje, da vsakega posebej začutiš in da ti takoj zlezejo pod kožo.

Včeraj sem si obljubila, da bo Pavček kljub vsemu dobil mesto na moji polici. Z vsemi svojimi zbirkami.

Za vas pa njegovo Srce. Ker sem ga včeraj trikrat prebrala, potem pa zaprla knjigo, zaprla oči in nekaj trenutkov samo uživala.


Tone Pavček
SRCE

V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora 
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari, 
ki jih ljubiti mora 
vse, kar živi. 

Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči 
kot sonce v sončnico, 
kot žarek v žarnico 
trate in trte, drevesa s ptiči 
in kakšno samotno brez njih, 
in vetra dih, 
vanj se naseli že čisto zarana 
mama 
in oče tudi, če se ravno potrudi, 
potem pa pride nekega dne 
v to srce 
deklica, bog ve od kod in zakaj 
k tebi poslana. 

Z njo je prostor v srcu poln 
in čudno vznemirjen, 
kot da prišlo je z njo 
vate celo vsemirje. 
In potem krožiš, zvezda med zvezdami,
nad hišami, polji, nad cestami,
krožiš kakor brez težnosti,
a poln nežnosti…


foto: Ema
Lošinj, 2012

sreda, 06. november 2013

Prijatelji

Rada imam ljudi. Zelo rada imam svoje prijatelje. In med njimi najraje tiste, ki so spontani. Tiste, ki se smejejo brez zadržkov, ki bruhnejo v smeh sredi ulice, tiste, ki brez pomislekov vprašajo tisto, kar jih zanima. Prijatelje, ki povedo, kaj si mislijo in ti s svojo držo in življenjem dajejo zgled. Ki ti mimogrede rečejo, da delaš narobe - pa ne zato, ker bi jim šel na živce, ampak zato, ker vedo, da je to slabo zate. Tiste, ki ti nenačrtno dajejo izziv in te (nenačrtno) spodbujajo k temu, da rasteš. Da postajaš boljši človek. Vsak dan sproti in vsak dan znova.
Hvaležna!



sobota, 02. november 2013

Srečanje sestričen rodbine Milek

Lani smo se dobile spontano.
Letos pa smo srečanje sestričen rodbine Milek načrtovale.

V ponedeljek sem vsem 7 puncam, ki še spadajo pod naziv "sestrične rodbine Milek" (tj. moji dve sestri, pa 4 sestrične iz ene familije, pa 1 sestrična iz druge familije :)), poslala sporočilce, da se dobimo v petek zvečer pri nas. Povabila sem še k peki česa dobrega, obljubila pa sem čaj in nekaj zdrave ženske zabave.

Z Emo sva spekli muffine in naredili še zastavice :), na travniku sem (1. 11.!) nabrala cvetje, v drug kozarec smo prižgale svečko, zavrele vodo, v dnevno prinesle veliiiko škatel čajev in naš večer se je začel.

Krasno smo se imele. In še bomo ponovile. :)


 fotke so pa Helenine. :)







ponedeljek, 28. oktober 2013

Počitek - končno!

"Oprosti, drago moje telo, ker te zanemarjam v trenutkih, ko najbolj kličeš po počitku. Ne bo šlo, nimam še časa. Danes ti privoščim še nekaj litrov čaja, dva Clodrexa, kakšen lekadol, malo C-vitamina in B-kompleksa, pa bova zmogla, a ne?"

Tole sem si govorila v sredo. In sem zmogla. Do danes. Tak je bil plan.
Današnji ponedeljek pa je prinesel bolniško. S hektolitri čaja in enormnimi količinami različnih vitaminov pa z zasluženim dolgim počitkom, ki se bo nadaljeval. Vse tja do nedelje zjutraj, ko grem spet k svojim otročkom na pevske vaje.

petek, 18. oktober 2013

Sanje

U-u-u, sanjajva!

Ne, ne, ne v tem smislu. Danes ne. Čeprav me beseda sanje vedno asociira na to Gloriino pesem.

Hočem vam povedat, kaj sem iz srede na četrtek ponoči sanjala. (In naj vam prišepnem, da se redkokdaj spomnim svojih sanj.)

No, boljši izraz za te sanje je mora.

Takole je bilo:

Šla sem z našim rdečim Polčijem neznano kam. Nekaj sem se vozila okrog, večer je bil in že kar tema. Pa me pokliče mami, da naj jo pridem iskat v službo. OK, pa pridem.

Se peljem po Masarykovi ulici za smer proti BTCju in že takoj na začetku mi vse postane nekam sumljivo. Pri križišču s Kotnikovo se začnejo na cesto premikati v čarovnice našemljeni ljudje in ko pripeljem do AP pri Metelkovi, mi eden od teh osebkov skoči pod avto in refleks sklopka-bremza ne uspe, pravzaprav zataji, človeka povozim, mrtev obleži, jaz pa po gasu, da uidem realnosti...

In potem sem se zbudila. S srčnim utripom tam nekje 390/120, prepotena in objokana. V realnost.

Če bi se zgodilo res zares... Boh vari! bi rekla moja babi.




četrtek, 17. oktober 2013

Okus svobode

okus svobode
Feri Lainšček

Pot do tebe vodi skozi gozd čarobni,
v njem so dobre vile in možje hudobni.
Ko me nosi veter daleč prek ravnice,
iščem te in kličem z glasom drobne ptice.

Poti do tebe najti včasih ni mogoče,
poštar pisma nosi, dati ti jih noče.
Spet me vodi luna po neznani poti,
prosim jo in upam, da mi greš naproti.

Še si v mojih kartah skrita moč usode,
senco greha nosiš in okus svobode.
Tiho prideš vame, kakor klic divjine,
kos srca mi vzameš in pustiš spomine.

nedelja, 13. oktober 2013

3 noči za dva tedna nazaj

"Veš da to pa poznam, pride kakšno tako obdobje, ko res ne moreš spat, pa kar ene misli se ti po glavi podijo - take čist nepomembne. Js si včasih predstavljam, da se dlje časa naberajo drobne stvari, k te skrbijo oziroma motijo, k se ti ne zdijo pomembne, kaj šele, da bi povzročale stres, samo pol jih je pa tok velik, da v nezavednem ni več prostora, pa mal ven pokukajo takrat, k miruješ. Ampak to je čist moja teorija - brez kakršnekoli znanstvene podlage." ~Marika, v sporočilu. :)

Pa jaz tole njeno hipotezo, brez znanstvenega potrdila ali zavrnitve, podpišem.

Sicer pa sem danes že tretjo noč zaporedoma celo prespala. Po dveh tednih je to že kar dosežek, a ne?!
Marika je res dobro napisala. Sama pa dodam še morda malce preveliko mero kofeina (čeprav to nerada priznam) in še kakšno stvar...

Sem se pa v teh treh nočeh tako spočila, da sem že pozabila, da sem prej kar nekaj noči tako slabo spala, da sploh nočem pisati o tem.

Krasen teden vam želim! :)

nedelja, 06. oktober 2013

Srečna sem!

Ni več Riminija, ni več poletja, je pa faks in je kruta realnost - mraz.
Ah, nič ne de, imam topel pončo, ki mi ga je seštrikala babi, imam poleg starih še tri nove, tople šale, imam krasne kolege in čudovite prijatelje in nasploh dobre ljudi okrog sebe.
Imam kaj za počet, imam se tudi za učit in še vedno imam čas, da počuvam otroke in da se lahko z njimi malo pocrklam. Imam tudi čas, da si grem - kar tako, za dušo - kakšno zaigrat na orgle.
Imam čas za branje, imam čas za pevske vaje in imam občutek, da sem najsrečnejši človek pod Soncem. Res zares. In zvečer padem v posteljo že ob desetih in sem vesela, ker naslednji dan brez težav, spočita in naspana, vstanem že ob šestih. In grem novemu dnevu naproti.

In z veseljem korakam proti naslednjemu poletju! :)

ponedeljek, 30. september 2013

Rimini: zadnji dan

Sedaj, ko sedim tule, naspana in spočita, sploh ne vem, kje naj začnem. Toliko je lepih občutkov in spominov, ki ježijo kožo, da bi rada vse naenkrat zapisala, hkrati pa vsakega posebej podoživela in ga vtisnila v srce.

Včeraj smo zgodaj zjutraj (ob sedmih, op. a.) šli pozdravit sonce in morje. Morje se nam je pokazalo v vsej svoji razburkani veličini, sonce pa se je skrivalo za oblaki, ki so kasneje postregli s kar nekaj kapljami dežja.
Po jutranji telovadbi na plaži smo hitro pojedli zajtrk, ženske smo se napudrale, vsi smo se pražnje oblekli, pospravili potovalke in se zbrali v kavarni hotela na opevanju. Čutiti je bilo prijetno ščemenje in malce zdrave napetosti.

Don Dejan nas je še duhovno podkrepil na poti v dvorano in vključil povezavo s Predsednikom v nebesih.
Ko nas je šofer avtobusa dostavil do naše tekmovalne dvorane, smo dvakrat globoko vdihnili in se postavili v vrste ter počakali napoved. Stopili smo na oder, se spogledali z zborovodjem Marjanom, se nasmejali in zapeli. Odpeli, kot se šika. In vmes nekajkrat poškilili proti komisiji, ki je ob koncu našega nastopa imela nasmeh na obrazu in bila videti zadovoljna z našo interpretacijo in izvedbo.

V hotel smo se vrnili zadovoljni in nasmejani. Takoj smo zapeli zdravico za nas vse, nazdravili pa še na našega Miho, ki je praznoval god in na našega Marjana, ki si je to zaslužil s potrpežljivim delom in globoko predanostjo vsemu temu, kar počne. Tudi takrat, ko pridemo na vajo malce slabše volje in takrat, ko fušamo. :)

Ob dvanajstih smo šli k sv. maši, ki je bila prav prijetna, na koncu pa so nam zapela dekleta iz Poljske, ki so v svoji kategoriji prepričljivo zmagala.
Po maši je bilo treba nahraniti telo še s fizično hrano, zato smo si vzeli čas in malce pokramljali in ura je bila kmalu kmalu 16, kar je pomenilo, da je prišel čas za razglasitev rezultatov.

V naši kategoriji mešanih zborov je nastopilo 16 zborov iz različnih držav. Vsi smo se zbrali v dvorani in nestrpno pričakovali rezultate. Ker še kar ni izgledalo, da bomo kmalu izvedeli tako pričakovane rezultate, smo si naredili malo žurke in se zabavli z mehiškimi vali, ploskanjem in prepevanjem.

Ko je gospod, ki je razglasil rezultate končno stopil na oder, smo navdušeno zaploskali in pričakovanje je doseglo svoj maksimum.

Člani žirije in zborovodje so bili povabljeni na oder. Potem pa: najprej število točk in ime zbora. Pa aplavz, kričanje in čestitke. Nestrpnost in živčnost sta se z vsakim razglašenim zborom povečali. In prišli smo do zadnjih treh zborov. Prva dva po številu točk od teh treh sta bila tudi uvrščena na tekmovanje za kategorijo X in veliko nagrado Riminija. Srce razbija, roke se potijo. In gospod žirant napove za tretje mesto zbor iz Azije. Kričanje, veselje in navdušenje Slovencev se je razgleglo po celi dvorani, saj je zbor Adoramus iz Logatca dosegel drugo mesto - z 92.60 točkami, zlato plaketo in srebrno kolajno, APZ Mohorjan iz Prevalj pa prvo mesto - 95.20 točkami, zlato plaketo in zlato kolajno. Objemi, navdušenje in solze veselja niso bili izključeni. Ampak najlepši občutek enosti in veselja pa ti da kričanje Slovenskih bratov v množici kakšnih 500 ljudi, ko vsi v en glas kričimo: "Kdor ne skače ni Slovenc, hej hej hej!"

Iskreno veseli, mi za naš uspeh, pa tudi za Korošce, pa oni za svoj uspeh in za Notranjce, smo se podali proti hotelu, da smo zvadili še program za kategorijo X.

Po vaji smo se spet oblekli v svoje srajčke in si nadeli oranžne dodatke, se natovorjeni s potovalkami usedli na avtobus in se popeljali nazaj do dvorane. Posedli so nas kar v dvorano in je vsak od šestih zborov na oder prišel iz dvorane.

Ko smo stopili na oder, so nam iz druge vrste pomahali s slovensko zastavo, Prevaljčani pa so nam iz zadnjih vrst opogumljajoče in navdušeno ploskali. :)

Pravi glasbeni užitek sta bili pesmi Resonet in laudibus in Šűrka je Tisa, čisti vrhunec in meni najlepša molitev pa pesem The Ground, ki me še sedaj tako gane, da se vsakič v meni nekaj premakne.
Gromek aplavz iz dvorane je pospremil naš odhod iz odra, pa spet navdušeno ploskanje naših Korošcev, ki smo jim vso njihovo spodbudo vrnili ob njihovem nastopu. :)

Kot zadnja so nastopila dekleta iz Poljske, ki so dvorano spravila na noge in katerim je šla v roke tudi trdo prigrana nagrada Riminija. :)

Mi pa smo se usedli na avtobus, se zborovodji Marjanu, predsedniku, organizatorju potovanja Marku in ne nazadnje Predsedniku zahvalili za vse, kar nam je bilo dano. Hvaležni in veseli smo se podali na slabih 500 kilometrov dolgo pot proti Logatcu, prepevali stare dobre pesmi ob kitari in malo pospali.

Čudovito je bit del nečesa tako lepega in mogočnega. Hvaležna sem najprej  Stvarniku za talent, da sploh lahko prepevam in takoj za tem vsem ljudem, ki so okrog mene, ki me podpirajo in vsem sopevkam in sopevcem, ki so hkrati tudi moji dobri prijatelji. Glasba, ki je od vsega najvišja umetnost in filozofija nas prav zares povezuje. Da bi le bilo še dolgo tako!

Hvala vam, da ste del mojega sveta!

sobota, 28. september 2013

Rimini: 3. dan

V sobotnem jutru nas je pozdravilo sonce in naznanilo lep dan. :) Po zajtrku sva z Ano skocili v diskont po pitno vodo, potem pa smo skupaj z ostalimi pevci odhiteli proti avtobusu in na izlet v Raveno. Ogledali smo si cudovito mesto, potem pa so eni odsli na podrobnejsi ogled znamenitosti, drugi, manj zainteresirani, pa smo sli v soping. ;) Popoldne smo malo peli in vadili finese, se spodbujali in smejali. Po vecerji smo skocili se na krajsi sprehod ob plazi in modrovali (pa morda odkrivali toplo vodo, ampak tudi to je vcasih treba ;)). Sedaj pa se pocasipocasi spravljamo v krevet. Jutri ob sedmih imamo jutranjo telovadbo, potem pa po hitrem postopku zajtrk, make-up in obleka, opevanje in tekmovanje. Pomislite malo na nas, ob 9.45. Glavno dejanje. Sicer pa: Non nobis, Domine, sed nomini Tuo da gloriam!

petek, 27. september 2013

Rimini: 2. dan

Petek je ze. In vedno blizje je nedelja. :) Zbudili smo se v mirno jesensko poletno jutro in si privoscili odlicen zajtrk, ki mu je botrovala mocna kava. Po zajtrku so nasi mocni fantje hotelsko jedilnico spremenili v pevsko sobo, da smo lahko malo prepevali in uzivali (pa tudi malce kasljali in smrkali, joj). Po vaji v hotelski jedilnici pa smo imeli privilegij, da smo sprobali naso tekmovalno dvorano, ki pa je bolj zalostno akusticna, tako da nas caka v nedeljo kar konkretno garanje, da bomo uspeli ustvarit dober zvok. Naceloma smo imeli 9 minut casa za probo, vzeli pa smo si ga kar eno uro. Opa. :) Na poti nazaj v hotel smo si z Ano in Magdo privoscile najboljsi gelatto. Skoda, da nismo imele casa fotkat, ker se nam ga je mudilo jest :D, smo vam pa prihranile malo lustov. Verjemite na besedo. :) Morje je danes krasno hladno tople temperature, na obalo pa je vcerajsnji mocan veter naplavil mnogo skoljkic in rakov, da izgleda prav prisrcno kot iz pravljice. :) Tole pisem na poti v San Marino, z enim usesom pa poslusam se Dejana, ki nam predstavlja zgodovino San Marina (citiram: ki mu je jo prisepnila teta Viki iz strica Gugla, konec citata), menda nas cakajo nabite stojnice in veliko turistov. Toliko zaenkrat. Zvecer nastopamo z nasim netekmovalnim programom in komaj cakamo, da slisimo se druge zbore. In vidimo. :) Zenske navadno pogledamo proti tenorjem in basom. Tako, mimogrede. ;) Pozdravljam vas s pozdravom el presidenta Dejana: Tko da ja. Zbogom. :D

Rimini: 1. dan

Pa je prisel ta veseli dan, ko smo se odpravili v Rimini. :) Zjutraj smo vstali se pred soncem, se natovorili na bus (ki je dolg kot "pondelk"), se presteli in krenili na pot. Prvi postanek je bil sele v Italiji, da smo si privoscili kavo in zajtrk. Nadaljevali smo pot do Ferrare, ki nas je ocarala s simpaticnim mestnim jedrom in cudovitimi parki. Po krajsem oddihu smo ponovno okupirali nase sedeze na busu in se odpeljali naprej proti Riminiju. Med potjo smo se ucili najosnovnejse italijanske besede in ob kitari nickolikokrat zapeli nam vsem ze iz intenzivnih vaj dobro znano pesem "Jezus ljubi vse otroke". :) Ob prihodu v mesto, ki je sedaj nas dom (skoraj ;)), smo naivno mislili, da se bomo kopali, v morju, seveda :), pa je na plazi tako pihalo, da se je lak za nohte ob nanosu kar spotoma susil. No, najpogumnejsi pa so tudi zaplavali. :) (Eni pa bi bili pogumni, ce doma ne bi pustili kopalk. Opa. :)) Zelodcke je razveselila dobra vecerja, duso pa ogled mesta. Zdaj pa spat, da bo zjutraj glava spocita in pripravljena na vajo.

sreda, 25. september 2013

Rimini: 1 dan pred

Zadnja pevska vaja pred odhodom je bila danes. Odpeli smo 1/3 vsega programa, se malo nasmejali, se sprostili, pospravili mape v bokse in šli domov.

Eni pakirat, drugi pa...pakirat. :D

Mislim, da imam vse. No, če mi kaj manjka, bom pa jutri videla. In si pri komu sposodila. :)

Zdaj pa hitro spat. Da bo jutri kmalu. :)

torek, 24. september 2013

Rimini: 2 dni pred

Danes je dan, ko na sporedu ni pevske vaje.
Ne vem, kaj se dogaja z glasovi ostalih pevcev, ampak moj glas danes štrajka.
Že zjutraj sem si skuhala veliko dozo čaja, prilila ožeto limono, potresla ingver in vmešala zvrhano jedilno žlico medu. In pila to cel dan po malem.
Vmes sem si še brisala nos, kašljala in polizala nekaj IslaMintov.
Pa moje veroukarje sem danes prosila, če mi prizanesejo in mi pomagajo pri ohranitvi tistega malo glasu, ki mi je še ostal. In so bili prav krasni kolegi in mi priskočili na pomoč. Še priporočili so mi čaj in limono.

Računam na to, da se glas jutri vrne v vsej svoji razsežnosti. In obljubim, da ga bom do nedelje skrbno čuvala.

Rimini: 3 dni pred

Včeraj, 3 dni pred, smo imeli še predzadnjo skupno vajo. Med drugim smo poslušali posnetke iz nedeljskega koncertina in moram reči, da se sliši super. :)

O tem, kako točno smo z vajo začeli, raje ne bom pisala, je bila pa zelo učinkovita in precej zabavna. :) Vsekakor so nam najljubši tisti trenutki, ko zborovodja na sintesajzerju po nesreči pritisne gumb za raznorazne ritme, potem pa nas za nekaj sekund sprosti tisti "tuc tuc", da malo pomigamo z boki in se vsi nasmejimo.

Malo smo peli skupaj alti in tenorji, pa prvi alti in soprani, pa malo so peli basi in tenorji in veliko smo peli vsi skupaj. Vmes smo tudi veliko pili (vode, da ne bo pomote) in lizali IslaMinte (Ana pravi, da jih ima za zajtrk, malico, kosilo in večerjo).

Z Lucijo sva se malce dopolnjevali v kakšnem taktu (ali pa sistemu, hm?!), pogledali v note, se spogledali, se zasmejali...in se spodbudili, da v sredo bo pa res zares šlo na pamet. Vse, kar je treba, da gre. :)

Po koncu vaje smo še malce neformalno podebatirali, se pogovorili o vremenu (dejansko nas čaka še malo poletja, juhej!), si priporočili recepte za dober glas in se soglasno odločili, da v soboto zvečer ne bo žuranja in ponočevanja. Ker v nedeljo dopoldne moramo bit še kaj več kot 100%, spočiti, nasmejani in prepričljivi. :)
 "Zdej se ti nasmejem...
...zdej mi dej pa mir!"

ponedeljek, 23. september 2013

Rimini: 4 dni pred

Tole bo en mini projekt. Pisanja daily update-ov na blog. Pred, med in morda po Riminiju. Pa ne zato, da bi delala lušte tistim, ki ne greste z nami, ampak zato, da bom nekje imela zapisano vse tisto, kar bi bilo škoda pozabiti. No, pa da lahko tisti, ki vas utegne zanimat, malo pošpegate in preberete, kako napredujemo in kakšne volje smo. :)

Rimini je eno prisrčno italijansko mestece, o katerem se Adoramusovi pevci že kakšne pol leta pogovarjamo z zavedanjem, da gremo tja odpet nekaj krasnih komadov. En program za netekmovalni del, drugega za tekmovalni del v kategoriji B (mešani zbori) in tretjega za kategorijo X (če bomo v kategoriji D prepričali komisijo :)).

Včeraj, 4 dni pred, smo v domači cerkvi izvedli koncertino, na katerem smo našim najbolj zvestim poslušalcem predstavili vse tri programe. Odzivi so odlični in veseli smo, da publiko vedno uspemo navdušit. :)

Nekaj stvari bo menda treba še izpilit, kakšen takt not še parkrat odpet (da bo potem zagotovo šlo na pamet in se mi ne bo treba šlepat na Luciji (Lučka, hvala vseeno za vsak takt do sedaj :))), nabavit IslaMinte (ne, to ni reklama, ampak opomnik to myself), zlikat srajčko in hlače, pa še kaj verjetno. Si bom kar seznam napisala, da česa ne pozabim. :)

Danes, 3 dni pred, pa šibam na predzadnje skupne pevske vaje preden odrinemo na pot. Malo vzhičenja že čutim, veselja in nekoliko nestrpnega pričakovanja...

Poročilo o "3 dni pred" pa sledi...

sobota, 21. september 2013

Poslani smo!

Tokrat sem bila v Stični že sedmič. Tretja sobota v septembru je pač vsako leto rezervirana za to praznovanje.

Danes nisem veliko razmišljala, ko sem odhajala na pot (predvsem zato, ker sem gotovo vstala vsaj 10 minut prepozno, da se bi v miru pipravila in naredila vse, kar sem želela). Niti nisem vedela, kaj povedat mladim na avtobusu - za kratko popotnico. (Pa sem potem vseeno nekaj povedala.)

Po nekoliko (nepredvideno) daljši vožnji, smo srečno prispeli v Stično, kjer sta nas že na avtobusu pozdravila dva navdušena človečka (Bernarda in Vid), člana tehnične ekipe Stične, ki sta s svojo energijo in nasmehom na obrazu naznanjala, da bo Stična tudi tokrat nepozabna.

Letos sem bila kljub vsem mojim nekdanjim namenom, da "Stična je pa zame, za dušo", del ekipe (Božja volja se včasih pač ne ujema z našo lastno ;)). Del liturgične ekipe, ki je pripravljala češčenje pred Najsvetejšim, da smo dogajanje na samostanskem dvorišču v Opatovi kapeli pospremili tudi z molitvijo.
Čudovit je bil pogled na mnoge meni podobno mlade, ki so prihajali in odhajali, izročali, prosili, se zahvaljevali...
Sama pa še sedaj, ko je dan že mimo in polna vtisov sedim za računalnikom, da jih spravim še v virtualno obliko, čutim neizmerno veselje in navdušenje, da sem danes lahko na drugačen način prispevala svoj kamenček v mozaiku Stične mladih.

Ma ja, če že zjutraj nisem razmišljala, pa toliko bolj razmišljam sedaj. O vseh znanih obrazih, ki sem jih srečala, o vseh objemih, ki so dan naredili krasen, o vseh pesmih, ki so se dotaknile srca (in glasilk), o vseh besedah, ki sem jih slišala in so me nagovorile.

Zagotovo spodnje še najbolj. S poudarkom, da nisi poslan. Ampak, da smo poslani.




nedelja, 08. september 2013

CIF

CIF ali Craft-it-forward igrico se je šla najprej mtka Uri, ki me je že v ponedeljek razveselila s čudovitim paketkom. No, prinesel ga je naš pismonoša, ampak izdelala in poslal ga je pa Uri. :)





Poslala je čudovit nahrbtniček z všitim srčkom
in še penast srček.
Za še več srčkov v tvojem življenju... je pripisala.

Sedaj pa se igrico igram naprej jaz. :) S (prvimi) štirimi, ki boste tu spodaj pustili svoj komentar (no, morda pa še s kakšnim komentatorjem več :)). Za vsakega bom pripravila manjše presenečenje in potem bo vsak pripravil svoje presenečenje štirim. In tako naprej. :) Velja tudi za tiste, ki nimate svojega bloga. :)
Se bom zelo potrudila, da bo kaj lepega in izvirnega. :)

sobota, 31. avgust 2013

Prijatelji

"Dobrega zdravja in dobrih prijateljev nikoli ne imej za samoumevne."
Tole misel sem nekje prebrala, pa ne bom trdila, čeprav se mi dozdeva, kje (da avtorstva ne pripišem napačni osebi).
Sem pa v nasprotju s tem, da ne vem, kdo jo je zapisal, popolnoma prepričana o njeni resničnosti.

Na misel mi prihaja vrstica iz Svetega pisma: "Ko sem bil otroksem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrokKo pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega." (Prim. 1 Kor 13,11)

Pa ne zato, ker bi mislila, da sem odrasla, ampak zato, ker se mi zdi, da v nekaj letih, ko gre adolescenca mimo, čisto zares začneš popolnoma drugače gledat na mnoge stvari v življenju.

Zguljena fraza, ampak starši kar naenkrat postanejo krasni svetovalci in polni modrosti, ki si jih je vredno včasih kar kam zapisat. Zguljena fraza zato, ker jo vedno znova in povsod vsi ponavljajo.

Hecno, ampak malokrat pa se omenja to, kako zelo pomembna in dragocena ti postanejo prijateljstva. Postaneš izbirčen, veš kaj točno te moti, veš s katerim človekom lahko lažje sodeluješ, s kom se je prijetneje pogovarjat, kdo ti postavi ogledalo in kdo ti samo kima. Zaveš se, da v resnici ni pomembno to, koliko prijateljev vrti tvoj svet, temveč predvsem to, kako intenzivno ga vrtijo.


Zadnje tedne veliko razmišljam o tem, kdo so tisti pravi prijatelji. Pa tudi o tem, ali sem sama dobra prijateljica. Včasih se vprašam, s čim sem si zaslužila to čudovito nagrado, da imam tako dobre prijatelje, krasne ljudi, za katere se zdi, da so poslani na mojo pot vedno ob pravem času.

Pa vendar, ni ga razloga, ki bi opravičil to najlepše darilo. Zavedam se, da so mi podarjeni, da so pravi blagoslov. Podarjeni iz čiste Ljubezni.

Hvaležna sem zanje. Mojemu življenju dajejo poseben smisel in vsakemu dnevu svojo barvitost.




torek, 27. avgust 2013

Vse na pravem mestu

"Ti pa si mi spregovoril na srce. Postal si beseda v mojem srcu, saj je moje srce končno umolknilo in ostalo brez besed. Zdaj vem, kaj pomeni priti pred tvoj obraz in ti reči, da prihajam praznih rok in da nimam ničesar, kar bi ti ponudil. Nisem junak, nimam odlične vztrajnosti in zaslug, niti uspešno skritih porazov. V jutrih, ko razen svoje prisotnosti nisem imel ničesar, si mi nežno pokazal moje uboštvo in mojo krhkost. Ubog in krhek sem - ne samo v prezgodnjih jutrih in nemočnih poskusih, da bi nekaj neuspešno naredil. Ko sem pred teboj, moj Bog, sem vsakič ubog in krhek. In kakšno veselje - vsakič, tudi prazen, da si te lahko zaželim vsega! Brez tebe nisem nič, s tabo sem vse." ~Zgodaj zjutraj, odlomek,  avtorja Janeza Rusa v knjigi Modrine


foto: ema

Točno tako, kot je Janez zapisal, se počutim v zadnjih nekaj dneh. Nemirna v sebi, razdvojena, slabe volje, napeta, razdražena (in še vsi pridevniki z negativnim prizvokom bi tukaj prišli v poštev). Praznih rok, nimam ničesar dati. Vsaj ne ničesar dobrega.
Pa vendar vedno v takih trenutkih (spet) ugotovim, da me nekje čaka On, ki razume, brez da pojasnjujem. On, ki ves čas nežno trka na vrata srca, pa včasih to trkanje nenamerno preslišim. Trka Tisti, ki ve, kaj potrebujem in mi to da. Samo, če Ga prosim in Mu dovolim, da vstopi. Čisto blizu je, na dosegu roke. Ne potrebuje velikih besed, samo skromen "Da, Gospod, pridi!". In to Mu je dovolj. Takrat vstopi in objame s svojo nebeško toplino in neskončno Ljubeznijo. Raztrosi mir, ponovno da moči in vlije zaupanja.
Pa zopet in spet dokaže, da kjer je On na prvem mestu, je vse na pravem mestu.

ponedeljek, 26. avgust 2013

Dvojkica :)

Danes ni kar en dan. Je poseben dan. :)
Ker danes je že dve leti, odkar je nastal tale blogec. :)
In jaz sem vesela. In zadovoljna, da ga imam.
Malce je kriva, za to, da blog sploh obstaja, moja draga Tamara.

Čisto prva objava se mi danes zdi skoraj malce hecna.
Lanska objava na isti datum pa se mi ne zdi več tako hecna. Kvečjemu bolj meni podobna.


Zanimivo, kako zelo se človek spremeni v enem, kaj šele v dveh letih. Zori in se uči. Doživlja vzpone in padce. In postaja močnejši. Spoznava nove ljudi. Dovoli, da njegov svet barvajo drugačne barve in da v njegovem svetu rastejo drugačne rože, da druge ptice pojejo melodijo življenja. Vsakodnevno harmonijo misli ustvarjajo drugačne note in včasih se takt na hitro spremeni iz tričetrtinskega v dvopolovinskega. Višaji, nižaji in razvezaji so kar naenkrat dobrodošli in človek se v partituri ne ustraši več skoraj nobene modulacije.

nedelja, 25. avgust 2013

O letnih časih in jesenskem poletju

Nimam svojega najljubšega letnega časa. V vsakem izmed štirih najdem pluse in minuse. In raje, kot da bi se nad minusi pritoževala, uživam v vseh plusih. :)

Je že res, da mi gre aprilski dež večkrat na živce, ampak nabiranje prvih rož, ki popestrijo travniško dotedanjo vegetacijo, preseže vse.

Tudi to je res, da mi pasja vročina med poletjem, ko švicaš že samo, ko si čisto pri miru, večkrat načne potrpljenje, je pa ni čez poletno brezskrbnost, mnoge izletke in izlete in 100 in nekaj skokov v morje.

Jesenski dež mi včasih ni prav po godu, se pa gozdovi odenejo v najbolj čudovite barve in ponujajo mnoge plodove, ki nam dajejo hrano in okrasje.

No, morda mi je pa zima vseeno še nekoliko bolj ljuba... Ker so talepi prazniki takrat, ker se do letos še ni zgodilo, da na sv. Barbaro ne bi bilo snega in tako svečke na torti vedno piham navdušena, ker je zunaj zimska pravljica. Pa lahko se oblačim v debele puloverje, pa v tadebele štumfe in nase navijam vse mogoče in tudi nemogoče šale. :)
Čeprav pa moram priznat, da me v marcu že močno močno srbijo podplati, ki čakajo, da spet obujem balerinke.

V tem trenutku pa... Uživam v jesenskem poletju. Nedelje dobijo drugačen pridih, sonce je še vedno toplo, pa vendar drugače toplo. Ptice se počasi poslavljajo, rože bolj žalostno cvetijo.
Moj brate je razočaran, ker je že skoraj konec počitnic, ena sestra se veseli maturantskega leta, druga pa fazanskega.
Sama pa čakam oktober. Da spet padem v rutino, ki jo, priznam, kar malce pogrešam.

sobota, 24. avgust 2013

Spomini

Tako zelo sem si hvaležna, da pišem dnevnik.
Ker se spomnim premnogih spominov, ki bi drugače potonili v pozabo.
Ker ob branju privrejo na dan mnogi občutki, ki bi tudi lahko bili pozabljeni.
Ker me ob branju vsakič znova opominja, da je vredno živet življenje, prav vsak dan, ki mi je podarjen. In ga v polnosti izkoristit.

Tako zelo sem si hvaležna, da si shranjujem vsa pisma, ki jih dobim in da imam shranjene vse pildke, ki so priromali na mojo mizo med poukom in vse tiste liste, ki so krasili moje stene v domski sobici.
Ker me spomnijo na vse lepe trenutke, ki sem jih doživela.
Ker me spomnijo na tiste ljudi, ki mojega sveta ne vrtijo več tako zelo intenzivno.
Ker me spomnijo na lepe večere, ko smo si v sosednji sobi naredile čajanko.
Ker me spomnijo na mojo cimro, s katero sva nad izparilnikom s svečko topili čokolado za fundie.
...
In na mnoge druge trenutke, ki jih hranim, globoko zasidrane v svojem srcu.

sobota, 17. avgust 2013

Life is good

V tejle kamrici že dolgo ni bilo napisano kaj daljšega. Kaj bolj razmišljujočega. Pa mi čisto paše, da je tako. Ko grem prebrat kakšno prejšnjo objavo, se vedno nasmehnem in si rečem, da mi prav nič ne manjka...

Pa mi res ne.

Krasen teden je za menoj.

Srečanje z gimnazijskimi sošolci in skok v Kolpo, pa malo gospodinjenja, obisk pri tetki, kino pod zvezdami s Tamaro in zdrav zajtrk na bone - na Trubarjevi, v prijetnem sobotnem dopoldnevu, ko se je Ljubljana kopala v soncu in ko je bilo po ulicah slišati veliko Angležev. Midve pa sva se sprehajali po naši čudoviti prestolnici s šalom okrog vratu. Danes me je večkrat prešinila misel, da se poletje počasi, a vztrajno bliža koncu. Dan je krajši, večeri so hladnejši in poletje vse bolj postaja takšno, jesensko, bi rekla.

Life is good, bi rekla Tamara. :)


(: tale lepotec je pa iz Lošinja :)

nedelja, 11. avgust 2013

Tisto, kar naredi dan

Mothers are those wonderful people
who can get up in the morning
before the smell of coffee.
~Author Unknown

foto: ema

Je že tako, da ti najbolj paše mamina kava. Tista, katere vonj te zjutraj premami v trenutku, ko mati zakliče: "Neža, a boš kavo?"
Seveda jo bom. In ona to ve. Zato pokliče šele takrat, ko je skodelica, katere vsebina naredi dan, že pripravljena na mizi in čaka, da njena oboževalka prihiti v kuhinjo.

sobota, 10. avgust 2013

Deo Gratias

Takoj, ko smo prišli tja, sem dobila občutek, da bi to znal biti eden boljših tednov v tem poletju.
In je tudi bil. Ne glede na to, kako nas je skrbelo, ali bomo imeli dovolj animatorjev, ali bomo uspeli poskrbeti za vse in urediti vse tako, da bo vsem prav in prijetno.
Krasno smo se imeli. Otroci so bili nadpovprečno pridni, animatorji pripravljeni na akcijo in zabavo, starši pa z našim delom zadovoljni. Vsak dan bolj nas je presenečala vročina, pa smo bili tudi njej kos. V Banovcih smo se namakali po tri ure skupaj (ne da bi šli ven iz bazena, se razume).
Veliko smo se objemali in crkljali, pogledali nekaj risank in pojedli enormne količine sladoleda. In spili kar nekaj kavic. Pa ogromno vode. Pokramljali smo, se nasmejali in si obljubili, da se kmalu spet srečamo.

Najkrasnejši sončni zahod nas je presenetil prvi dan in slučajno sem imela možnost, da sem na telefončiču stisnila "fotkaj" in ga še na ta način shranila...

Res je bilo čudovito in "Deo Gratias",  bi rekel moj kolega iz faksa! :)


ponedeljek, 29. julij 2013

Zaupaj!

Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služite Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. (Rim 12,11-13)

Tudi takrat, ali pa še posebej takrat, ko je vera - s teboj vred - na preizkušnji. Ko ne veš, kaj se bo izcimilo, ko pogleduješ proti nebu in se popolnoma predaš v roke Najvišjega, ker sam situacije več ne obvladuješ. Ko prosiš, da bi se vse uredilo tako, da bodo vsi, za katere moraš poskrbeti, preskrbljeni, tebi pa se vse še bolj podira. Ko je vsak klic zaman in ko po vsakem naslednjem klicu še bolj vdano in goreče prosiš. Ko si sam popolnoma nemočen. In vendar ti daje On oporo, ob vseh prošnjah in krikih, v svojem srcu čutiš mir in tolažbo. Objem miline, ki ti daje zavetje in ti pravi: "Vse bo dobro, otrok moj, le zaupaj!"

sreda, 24. julij 2013

ponedeljek, 22. julij 2013

Listek, ki osrečuje :)

:)

Dobila sem ga enkrat v drugem letniku. Od Veronike. Če me spomin ne vara, je na mojo mizo prišel med eno od ur nemščine, ko smo se morali presest, ker je profesorica ugotovila, da klasičen sedežni red pri nemščini ne deluje, kakor bi moral.

No, njen, od profesorice Marjetke, pa je deloval. Še vedno deluje. :) Ker sem še za odtenek bolj srečna vedno, kadar vidim Veronikin listek. Tega in mnoge druge.

(In moj planer od prvega akademskega leta je popolnoma pust in prazen. (Nemara mi med predavanji ni dolgčas?!) Zato mnogokrat listam stare. Ker so tako zanimivi, pisani in polni prelepih in prenekaterih spominov.)

torek, 09. julij 2013

Čez 24 ur...

Čez dobrih 24 ur bom še fizično na Lošinju. :)

Čas brez deodoranta, čas bosih nog, skakanja na glavo (in včasih na ploh), nabiranja storžev in sivke, pa rožmarina in žajblja, opazovanja jutranjega in večernega sonca, neumnih idej o skakanju v vodo v štumfih (ker je pač voda mrzla ;)), kupom dobrih knjig, veliko spitih kav z mojo mamičko in tetko, dobre debate z očkom in stričkom, tarok do treh zjutraj, smeh do solz s sestrama in bratom, pa tudi čas, ko padejo vsa pravila in so nohti na mojih nogah roza. :D

Imejte se tudi vi čudovito lepo! :)

Lošinj lani :)

sobota, 06. julij 2013

Poseben plus čebule

Let your tears come.  Let them water your soul. 
~Eileen Mayhew


Čebula je včasih čisto priročen povod za jok.
S svojimi čari privabi v naše oči solze.
In če jo dovolj dolgo režeš, je vsem okrog jasno, zakaj jokaš.
Ni potrebno ničesar pojasnjevati.
Duša pa se čisti. Pere. Izpira.
Dokler ni popolnoma očiščena.


Borovnice


Včeraj sva jih šli s tetko nabirat.
V rovtarske gozdove.
In danes so začele postajat borovničke. :)

Prvi počitniški kupček

Dočakala sem jih. Počitnice. :)
Eden mojih sinonimov zanje je: "brati-knjige-po-lastnem-izboru".

Zgornji dve sem dobila za rojstni dan in ju še nisem uspela prebrat.
Brez matere je drugi del trilogije, ki čaka že od oktobra na moji polici. Ker prvi del, Brez očeta, sem na mah pohlastala, potem pa je bilo potrebno brat knjige ne po lastnem izboru...
Dejanja ljubezni je toplo priporočal cenjeni profesor za filozofijo. In ko sem jo na predavanjih prelistala, sem jo še isti dan naročila.

Tako. Tole je prvi kupček počitniškega branja. :) Kakšen pa še sledi.


nedelja, 30. junij 2013

Zadnji trije dnevi

No, tako.
Še zadnje tri dni zdržim, potem pa bodo počitnice tudi zame. In to je tako navdušujoče dejstvo, da ga moram delit z vami. :)



torek, 25. junij 2013

Domovini


Tone KUNTNER


Vem, da te ljubim,
ker me tvoje veselje veseli,
ker me tvoja žalost žalosti,
ker me tvoja bolečina boli, 
ker sem lepa od tvoje lepote,
ker sem dobra od tvoje dobrote.
Ker vem, da me ljubiš ti.

foto: ati
Krim, 2010

sreda, 19. junij 2013

Motivacija


v mislih hitr steč semlele.
začuti mivko med prsti.
globoko vdihni morski zrak.
začuti toplo sonce na svoji koži. (:
nasmej se.
in potem naglas vzklikni od presenečenja,
ko te poškropim. ;)


Za nekaj trenutkov sem verjela, da sem na plaži, da tečem ob obali, čutim mivko, da me sonce mehko boža in da uživam.
Potem pa sem spet pogledala na svojo pisalno mizo in ugotovila, da je tam še vedno kup skript in zapiskov, ki želijo (morajo?!) postati znanje. Moje znanje.

Ampak motivacija pa je, zgornje besedilo. Še danes. Že včeraj. Pa bo še jutri. Pa pojutrišnjem...
Hvala, Andreja!**

sreda, 12. junij 2013

Noro dobro!

Kakšen dober občutek, ko je seznam seminarskih že skoraj popolnoma prečrtan in ker je seznam izpitov z vsakim dnem krajši!

In zunaj je sonce, dnevi so dolgi, toplo je, morje se bliža. Že odštevam. Ker je še manj kot mesec dni! :)

Lošinj, julij 2012

petek, 31. maj 2013

Čestitki :)

Prejšnji teden smo, kakor sem zapisala, na skupno pot pospremili nevesto in ženina, ki sta si pred Bogom obljubila večno ljubezen in zvestobo.
V ta namen sta nastali tudi tile dve čestitki.
Nič posebnega nista, sta pa iz srca. Na eno sem napisala svojo prvo najljubšo misel o ljubezni, na drugo čestitko pa sem napisala še svojo drugo najljubšo misel. Obe sta vzeti iz Knjige vseh knjig.

 1 Kor 13,13

Vp 8,6

Naj jima bo vsak dan kakor poročni dan! :)

Prelepo


Tale pesem mi je tako prirasla k srcu, da je že kakšna dva tedna na dnevnem sporedu. Tudi večkrat dnevno se odvrti.

nedelja, 26. maj 2013

Sisters**

Bless you, my darling,
and remember
you are always in the heart -
oh tucked so close there is no chance of escape -
of your sister. 
~Katherine Mansfield


sobota, 25. maj 2013

Danes

Mami mora "nujno"  še posesat, ati ne vem kaj počne, brate pospravlja sobo, ena sestra je v službi, druga sestra pa gre umit lase. Moji čakajo, da jih posušim.

Čakam še sestrično, ki pride na nekaj kozmetičnih popravkov (kako ona to imenuje, bom raje zamolčala).

Oblekca in blazer še čakata na likanje, pa tudi po čeveljce še moram v zgornjo omaro.

Rožice čakajo v kleti, da jih vzamemo iz vode in jim porežemo stebla.
In jih potem vržemo na nevesto in ženina, ki bosta iz cerkve prišla združena v eno... :)

rožice...
veliko rožic!

petek, 17. maj 2013

Lera

Kdor me pozna malce bolje, mu je brez pomislekov jasno, da sem se včasih psov bala kot hudič križa.
In potem se je moja sestra Marija nekega lepega dne spomnila, da bomo pri nas imeli psa. "Hočem psa!" so bile besede, ki jih je ponavljala in najedala z njimi, da smo se večkrat skregali zaradi njih. Nekaj pa mi je bilo kristalno jasno. Da bo dosegla svoje. Ker ona vedno doseže svoje.

In potem je prišla pred slabima dvema letoma Lera. Mladiček, za katerega si nisem mislila, da mi bo kdaj čisto zlezel pod kožo. Takrat sem se je bala. Danes pa si ne predstavljam več dneva, da ne bi šla z njo en krog in jo cartala kot dojenčka. In prav pusti bi bili dnevi, če ne bi z veseljem zalajala name, ko se pripeljem s kolesom domov in kliče, da naj si vendar vzamem čas tudi zanjo. "Čohi me!" pogled in pritajeno dobrikanje obvlada.

In včeraj je ta naš čudovit pes dobil tako pasje dobro torto. Za drugi rojstni dan. :)




nedelja, 12. maj 2013

Dnevi, ki dajejo smisel

Takšni dnevi, kakršen je bil včerajšnji, dajejo smisel (mojemu) življenju. Globok smisel.
Včeraj sem spet tako zelo začutila, zakaj živim, kaj mi resnično ogromno pomeni in v čem zares uživam.

Z otroškim zborom smo se malo čez 9. uro zjutraj odpeljali proti Rakovniku, kjer smo se srečali z don Boskom in veliko veliko peli. Navdušena sem nad tem, kako iskreno in veselo lahko zapojejo, če jih nekdo dobro zmotivira in jih pohvali, jih spodbuja in kako malo je po drugi strani za vse to potrebno. Srečna sem, ko opazujem te male, iskrene otroke in njihove žareče oči.

fotka je izposojena od Marka :)
vir

Po koncu sv. maše na Rakovniku pa hitro nazaj proti Logatcu, kjer se je že od jutra dogajalo in pripravljalo za 6. Križ kraž mladih. (Hvala Luciji za ažurno obveščanje glede noro dobre scene, ki se je postavljala in hvala za vse klice (tudi zgrešene), ki so mi dali vedeti, da sem nepogrešljiv del pripravljalne ekipe. Cenim!)
Še eno noro doživetje sv. maše, čudovito petje in sodelovanje vseh mladih, ki so to sv. mašo naredili tako posebno.
Potem pa pričevanje Danija Siterja, z vso njegovo iskrenostjo in pristnostjo.
Za najčudovitejši DRG žur sta poskrbeli skupini Odsev in Spes, ki sta publiko pod odrom razvneli in razgreli, povezali in ves čas prijetno presenečali.
Poseben pečat dnevu pa je dalo pospravljanje prostorov, ki smo jih uporabljali za KKM 2013. Mnogo pogovorov, iskrenih objemov, čutečih besed, navalov smeha in ugotavljanja, kako smo si določeni ljudje med seboj podobni. Spletanje novih prijateljstev in utrjevanje starih. Prijetno kramljanje in težko slovo že po tem, ko je ura odbila polnoč...

nedelja, 05. maj 2013

Brez veze

Brez veze, a ne. Takrat, ko bi se človek moral učit, mu gredo po glavi vse misli in ideje, ki bi lahko priplavale na površje recimo takrat, ko sedi na avtobusu in počne nič ali pa zgolj opazuje naravo (ali pa beton) skozi okno.

Naprimer:
Katero majico bi lahko dala med tiste, ki so odslužile?
Kakšno čestitko bi naredila za poroko, ki se bliža?
Zakaj že sto let nisem ničesar napisala v beležko za nič in za vse?
Kakšen šopek rož bom naredila ob koncu tedna, ko bodo okrog hiše zacvetele prve ivanjščice?
Kaj bom otrokom povedala o don Bosku, ko se bomo peljali na srečanje z njim?
Kam sem založila tist ta super rdeč kuli (ki ga, mimogrede, ni že več kot tri mesece)?
A bo jutri kavomat na faksu delal, al ne (stanje obsedenosti/odvisnosti?!)?
Zakaj sem morala tisto orhidejo dat v predprostor, če sem pa vedela, da ji bo škodovala tista lega (in se je uboga lepotica prehladila, posušila in včeraj sem jo dala med bio odpadke)?
A se mi bo letos na morju dalo vstat ob 4h zjutraj, da bom šla na hrib gledat sončni vzhod?
Kaj mi krade večerni čas, ko sem včasih požirala knjige, sedaj pa...(visim na računalniku in ponavadi ne delam nič pametnega in koristnega)?

Mogoče je čas, da stisnem "objavi", pospravim računalnik spat in se spokam brat knjigo. Pa ne kar eno. Knjigo za faks.




četrtek, 02. maj 2013

Kakor da se nič ni zgodilo...



Kakor da se nič ni zgodilo,
zlil si se v moje srce.
Kakor da se nič ni zgodilo,
našel si moje ime.
Kakor da se nič ni zgodilo,
si umiril moj korak.
Kakor da se nič ni zgodilo,
si mi vdihnil nov zrak.

sreda, 01. maj 2013

Veliko vsega

Po mislih se mi podi toliko stvari, da sploh ne dohajam vsega. Preveč stvari se dogaja na enkrat, da bi vsako posebej premlela, ji posvetila nekaj minut in jo umestila na pravo mesto.

Razmišljam o tem, kako se ljudje spreminjamo in kako lahko kljub vsemu normalno funkcioniramo v odnosih, ki jih imamo s svojimi prijatelji.

Razmišljam o tem, kako zelo ne maram zahrbtnosti. In koliko enih besed ljudje okrog mene namenijo temu, da je tudi oni ne marajo in da želijo iskrenost. Potem so pa užaljeni, ko je človek iskren. Hm.

Razmišljam o tem, kako srečna sem, ker sem zdrava. Včeraj me je kot strela z jasnega zadela novica, da je moj sošolec iz osnovne šole izgubil bitko z rakom. Še ne 20 let star človek.
S ponosom sem opazovala vse njegove korake, ki jih je v zadnjih letih naredil v borbi s to zahrbtno boleznijo. Vedno je bil nasmejan, vedno optimističen, gledal je naprej in pogumno stopal po poti, ki mu je bila namenjena. Dober boj je odbojeval, tek dokončal in vero ohranil.
Kadar se spomnim nanj, se spomnim tudi dejstva, da "ne zmorem" enostavno ne obstaja. Ne sme obstajati.

nedelja, 28. april 2013

Rože

Mahnjena sem na rože.

Vsak dan bi si za v sobo (ali pa za v dnevno) naredila nov šopek iz rož, ki cvetijo na maminem vrtu, nabrala nov šop poljskega cvetja, ali pa na tržnici cvetličarjem pobrala polovico njihovih cvetličnih polic, samo zato, da bi lahko ustvarjala.

Ma, ja, ko bom velika bom (tudi) cvetličarka.

Lepotica!