Mali brat

Moj brat se je rodil, ko mi je bilo 8 let in 14 dni (ja, genau! :)).
Bila je na obisku teta iz Švice in mami je šla v porodnišnico, jaz pa k božični devetdnevnici, kjer so me vse tete spraševale, če že imamo dojenčka. "Kmalu bo!" sem odgovarjala.

In potem sem se naslednje jutro zbudila, ko je ati že bil v službi in mi je mama povedala, da imamo bratca. "Dejva mami poklicat," je rekla. In sem ga slišala, ker je zadaj že preizkušal moč svojih glasilk.
V šoli sem sošolcem razdelila bonbone, da smo se poveselili, med športno vzgojo pa sem na bradi zatipala en mozoljček, ki to ni bil, pač pa je bila norica, čez nekaj ur pa že veliko njih. Visoka telesna temperatura je prišla v paketu z njimi.

Potem pa smo čakali. Da smo me prebolele koze in da bodo zdravniki mami in Jožefa končno spustili domov. Prišla sta na božični večer - kot nalašč na pravi dan, kot da bi Jezus prav zares potrkal na vrata in srca.

Bili so prazniki, najlepši, medtem ko smo imeli trume obiskov, ker so vsi hoteli videti Jožefa in nam zaželeti vse lepo, vsi so ga crkljali in pestovali, me pa iz varnostnih razlogov ne. "Da ne pride v telesni stik z noricami". (Še danes ne vem, če je to kaj pomagalo...)
Ko nisem več mogla zdržat vseh tistih obiskov in nasmehov in "Saj ti boš tudi kmalu lahko prijela bratca..."-sladkih besed, sem bruhnila v jok.
Dočakala najino prvo crkljanje pa šele na Silvestrovo. Pa je bilo vredno. :)

Danes ... Danes pa je že tako velik, da ga jaz ne morem več dvignit, ampak on lažje mene. :)
Vse najboljše, mali brate. Tvoja najstarejša sestra.***