torek, 15. december 2015

:)

Pri verouku, prvi razred. 
Se pogovarjamo o Mariji, Jezusovi mami.
In potem še o tem, kakšne so naše mamice.
Pa naštejemo same lepe stvari;
ljubeče, prijazne, skrbne, rade pospravljajo, pozorne...
Potem pa deklica v drugi klopi
dvigne roko in reče: "Pa vse mamice so v očije zaljubljene!" :)


četrtek, 10. december 2015

22

Zadnje leto je minilo hitro, kot bi tlesknil s prsti.
Kot da bi bil včeraj 4. 12. 2014, je prišel še 4. 12. 2015.

Lepo leto je za mano.
Čudovito in čarobno.
Upam si trditi, da sem se marsičesa naučila,
da sem se utrjevala in izgrajevala.

Da sem s svojim bodočim možem začela spletati zares
najtrdnejšo vez
in da sem s svojimi pravimi prijatelji poglobila vezi,
ki so nastale.

Večkrat je bilo težko in včasih je kaj zabolelo.
Ampak verjamem, da se vse zgodi z razlogom
in da iz vsake situacije pridemo močnejši in pogumnejši.

Zadnjič sem rojstni dan praznovala kot gospodična
in prav lepo smo se imeli.
V izbrani družbi meni zelo ljubih ljudi.

Klepetali smo in se smejali,
nazdravili in malo pomodrovali.

Jernej nas je stregel in poskrbel,
da sem imela nepozabno praznovanje -
pa tudi gostom je bilo menda všeč.

In sedaj korakam v 23. leto.
Gotovo mi bo marsikaj prineslo
in želim si,
da bi se izpolnile vse tiste želje,
ki so/ste mi jih izrekli.

Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepetam na uho besedilo
zaljubljenih: rad te imam!
(Tone Pavček)


ponedeljek, 23. november 2015

:)

V prvem razredu pri verouku.
Kličem otroke po abecedi, da preverim prisotnost.
Na koncu vprašam: "Sem koga izpustila?"
Pa se dvigneta dve roki.
Pogledam v dnevnik in res nimam nič označeno.
Pa mrmraje, bolj sama sebi rečem: "Kako mi je pa to uspelo?"
Deklica iz kroga: "Jah kaj, zaspana si!" :)

sobota, 14. november 2015

Prava jaz

Obtičala sem. Nekje v svojem svetu, polnem misli, načrtov. Tudi strahov, kakopak.
Izgubila stik s samo seboj in se popolnoma izgubila. Nekje med nepotrebnim obremenjevanjem za ljudi, ki se zame niti ne zmenijo, nekje med svojimi skrbmi in željo, da bi vse to spremenila. Vprašanji, kaj naj naredim, kaj naj popravim, kaj naj izboljšam. Se pretrgam na koščke, da bi nekomu drugemu ustregla, izgubljala dragocen čas in besede za pogovor, ki načeloma verjetno sploh ne bi pomagal?

Ah, ne. Čas bo za pogled vase, za umiritev srca in ozemljitev. Morda ponovno prizemljitev. Da se spet najdem in grem naprej tista prava jaz.


ponedeljek, 09. november 2015

:)

Pri verouku, prvi razred.
Se pogovarjamo o naših družinah
in v zvezke narišejo svoje družine.
Me izzovejo: "Neža, tudi ti, ti pa na tablo!"
Dobro, pa bom. Čeprav nimam dobrih risarskih sposobnosti.
Narišem. In na glas komentiram:
"To je moj ati, ima očala in mu je ime Boštjan.
To je moja mami Martina.
To je moja sestra Marija,
to je moja sestra Ema
in to je moj brat Jožef."
Čez nekaj trenutkov pa pravi deklica iz prve klopi:
"Neža, a mi mormo tud Jožefa pa Marijo narisat?"

foto: Tomaž Sokol

torek, 03. november 2015

Na potepu

Pred skoraj dvema tednoma sva odšla.
Na potep, na obisk.
Jernej je s prav posebno natančnostjo spakiral,
da sva spravila vse v kufre, kar sva imela namen vzet sabo.
Hvala, letališče Treviso, da ne tehtate prtljage za nizkocenovce. :)
Letalo je vzletelo s slabima dvema urama zamude.
Špela naju je pričakala z dobro večerjo in okusnim vinom.
In dobrodošlico na steni. :)
Potem pa smo se imeli lepo.
Počivali, šli na sprehod, dobro jedli, gledali filme.
Opazovali nenavadno Dansko vreme.
In ko je bil čas za slovo,
sva šla obiskat še London.
Bolj na hitro, da pa nama je ostal v lepem spominu,
naju je razvajal s slabimi 20°C in nebom brez oblačka.
Ogledala sva si večino znamenitosti,
muzeje in galerije pa pustila za takrat,
ko se bova vrnila nevečkotštudenta in bova imela več časa in denarjazabivanjevLondonu.
Prispela sva v Ljubljano, po dolgi in delno prespani noči na letališču.
In doživela kulturni šok.
Ker naju je teden dni v tujini razvajalo okolje v katerem so bili prijazni in ustrežljivi ljudje.
Pa ne, da Slovenci nismo takšni.
Le veliko je tistih, ki zbijejo povprečje.
Sedaj pa nazaj v delovni tempo.
V učenje, v priprave, v branje literature, v papirčkanje.
In uživanje v krasnem vremenu. :)
















nedelja, 01. november 2015

1. november

Rada imam ta praznik.
Praznik vseh svetih.
Ker se spominjamo vseh,
ki so že v nebesih
in morda niso prišteti k svetnikom s postopkom kanonizacije.
Rada imam ta praznik,
ker mi daje cilj,
da bo nekoč tudi moj, naš.


sobota, 17. oktober 2015

Krasna jesen

Krasna je letošnja jesen.
Sama sebe zasačim, kako nemo opazujem barvne sheme, ki me obdajajo in kako si mislim, naj čim dlje ostanejo.

Nekaj v meni pa kljub vsemu komaj čaka zimo.
Debele šale, kape in rokavice, vročo skodelico čaja v roki, predbožično vzdušje.

In še prekmalu bo tu.












ponedeljek, 05. oktober 2015

Roza oktober

Ustvarjanje iz papirja mi je vsak dan še bolj pri srcu in ker še nikoli nisem na kakšen poseben način obeležila Roza oktobra, meseca boja proti raku na dojkam, to počnem letos.

Z veseljem se pridružujem tokratnemu izzivu na Craftalnici, kjer je pogoj voščilnica z roza pentljo - v stilu Roza oktobra, torej.

Hvaležna sem, da se še nobena od žensk v moji ožji okolici ni srečala s to zahrbtno boleznijo, sem pa resnično s pozitivnimi mislimi ustvarjala ti dve voščilnici, ki ju prijavljam na izziv #144: Roza pentlja.

Med seboj sta si malce podobni.

Na drugo sem želela napisat kakšno misel, pa se mi štampiljke, ki jih imam, niso zdele primerne. Če pomislim, kaj bi mi v primeru boja s takšno boleznijo pozitivnega pomagalo, so to gotovo prijatelji, za katere vem, da bi mi stali ob strani. In tako je bila izbira misli precej lahka. :)

Z veseljem voščilnici (in še kakšno, če mi jo uspe naredit), poklanjam organizaciji Europa Donna Slovenija.

In hvala Craftalnici za pobudo in spodbudo za dobro delo! :)

NežaV 1

NežaV 2

nedelja, 04. oktober 2015

Kam se nama mudi?

"Zato bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo ..."

- zdrznem se ob današnjem evangeliju in pogledam svojega bodočega moža. Ob misli, da bom njegova žena, mi srce poskoči in sreča oblije moje bitje. Preplavi me hvaležnost, da sva se našla in da imava drug drugega.
Med pridigo gospod župnik še enkrat poudari zgoraj natipkani stavek in doda nekaj svojih misli, jaz pa izza orgel pogledam proti Jerneju in polglasno rečem: "To, Nejko!"
On me pogleda, se nasmeji in umakne pogled. Nasmeh pa ostaja na njegovem obrazu.

Nobena skrivnost ni, da se bova drugo leto maja poročila. Prav z veseljem poveva to novico (ki verjetno ni več novica, pa vseeno :)) in ljudem odgovarjava na vprašanja, ki logično sledijo, navadno v precej podobnem zaporedju. Najini odgovori nanje so vsakič enaki in ne, nisva se še naveličala odgovarjati na navadno sorodna si vprašanja.

Ah, res je, najini odgovori se včasih razlikujejo od kakšnih, ki sva jih dajala drugim ljudem, morda dan ali dva nazaj.

Ker ljudje sprašujejo drugačne stvari. Ker, si mislim, dvomijo.

Kam se vama pa mudi?
Kje bosta živela?
Kako se bosta preživljala?

A ni boljše, če sta še malo doma, pa še kaj našparata?
A ne bi bilo dobro, da se še malo bolj spoznata?
...

Verjetno sva za današnji svet res hitra in morda malo nora.
Verjameva pa v moč zakramenta svetega zakona, ko Bog da zvezi med moškim in žensko svoj blagoslov.
Verjameva, da je sklenitev zakramenta svetega zakona višek, ki ga narediš v svoji zvezi z nekom, ki ga brezpogojno sprejemaš in ljubiš.
Zavedava se, da ne bo vedno lahko in da bo morda potrebno kdaj stisnit zobe. Na poročni dan obljubiš - v sreči in nesreči.
Veseliva se dni, ko se bova prebujala drug ob drugem in skrbela za to, da nama bo lepo.
Čeprav sva še oba študenta in praktično nimava ničesar, naju ni strah. Mnogo je parov, ki pričujejo o tem, da se vse da, le če je volja. In ljubezen, ta je ključna.
Prijatelji, ki z nama delijo svoje pozitivne izkušnje, pravijo, da je po poroki vse samo še lepše. Da se resnično čuti blagoslov, ki ga Bog razlije nad novo ustanovljeno družino.

Komaj čakava. Ker veva, da naju je Bog pripeljal na pot drug drugemu. Za rast, za oporo, za prijateljstvo, za ljubezen.

"In ko vas pokliče ljubezen, ji sledite!"




četrtek, 01. oktober 2015

Dobrodošlica

Dobrodošlico ti kličem,
dragi oktober,
ki si mi lani zadal grenak priokus.

Želim si,
da letos popraviš svoj vtis,
pa čeprav mi človeka,
ki je odšel v večnost,
nihče ne more vrniti.

Želim si,
da pokažeš še svojo drugačno razsežnost.
Za katero vem,
da gotovo obstaja.

Bodi prijazen z mano.
Bodi prijazen z nama.



torek, 29. september 2015

Spoznano in naučeno

Čudno vreme je in piha in zebe.

Ko sem prišla v svojo sobo in gledala sončni zahod iz varnega in toplega zavetja, s skodelico vročega čaja v eni roki in robčkom v drugi roki, sem se zavedla, da gre leto počasi, a vztrajno h koncu. - Ne, nimam vročine (ali pa malo, pa si je raje ne merim), ampak dejansko se veselim, da se leto počasi, a vztrajno končuje. Seveda, najlepše šele prihaja, pa vendar.

Ni bilo ravno lahko, je bilo pa lepo. Učljivo.

Potrpežljivosti se učim iz dneva v dan in razmišljam, v čem vsem moram še zrasti.

Spoznala sem, da so okrog mene ljudje, ki redko izgovorijo besede prosim, hvala in oprosti, ki so zame bistvenega pomena.
Spoznala sem, da je ljudem samoumevno, če nekaj naredim zanje.
Spoznala sem, da nekateri ljudje zavoljo denarja in ugleda delajo po mojem mnenju nedoumljive stvari.

Naučila sem se, da se pač moram postaviti zase, ne glede na to, kdo je človek nasproti in kaj želi od mene.
Naučila sem se, da ti je v življenju danih nekaj prijateljev, a le redki so resnični, pravi, pristni, iskreni, Prijatelji.
Naučila sem se, da so se nekateri ljudje sposobni zdreti name brez posebnega razloga, ali pa vsaj brez upravičenega razloga.
Naučila sem se, da moram ohranjati najprej stanje mirnosti v srcu, da lahko vsaj približno obvladam situacijo okrog sebe.

Ne delam si utvar, da sem zaradi teh spoznanj in naučenih znanj o življenju kaj modrejša.
Je pa s tem zavedanjem lažje živeti.

Predvsem s tem, da je moja vest mirna.



sobota, 26. september 2015

H koncu gre, september

September gre že h koncu in končno sem malo lažje zadihala.

Vpisala sem se še zadnjič v dodiplomski letnik in začela odštevat izpite, ki me še ločijo do diplome. Potrebno jo bo seveda še spisati, a nič ne de. Komaj čakam, da začnem! :)

Ta teden sem morala opravit še nekaj stvari, ki sem jih dolgovala iz prve polovice meseca.

Rojstni dan dveh izjemnih žensk - moje sestre in moje prijateljice.

Sestra je rekla, da bi imela trenirko, tako bolj haremsko, zato sem že včeraj kar na blef nekaj narisala, zastrigla, danes pa dolgo šivala in na koncu sem kar zadovoljna z rezultatom. :)

Za fotografiranje je trenirko nadel brat, ker je sestra zares še ni videla. Se veselim njenega nocojšnjega prihoda iz službe. :)

Prijateljica, ki je naša organistka, pevka in predvsem Človek ter mama trem krasnim otrokom, pa je tudi praznovala rojstni dan in tudi njej sem še dolgovala darilce.

Naredila sem eno preprosto čestitko, zraven pa priložila še škatlico domačega čaja in dišečo svečko. Za fotografiranje vsega na kupu pa mi je žal zmanjkalo časa.

Za veliko stvari mi zmanjka časa in da ne bom spet tik pred zdajci pripravljala ur verouka za prihodnji teden, se moram podvizati. Da mi ob prostih dopoldnevih ostane kaj časa za ustvarjanje. In kakšno kavo. :)







ponedeljek, 21. september 2015

Še dobro

... da je Špela glavna zvezda letošnjih plakatov in drugih materialov Stične mladih.

Če ni bila zraven fizično, sem jo pa lahko nosila okrog vratu. S seboj, cel dan.

In ne glede na to, kam greš in kje si, so vedno prijatelji tisti, ki vrtijo tvoj svet. :)


četrtek, 10. september 2015

Paketi za prijatelje

Če gre tvoja prijateljica na izmenjavo, potem ji pošiljaš takšne paketke, za katere sam veš, kako bi te razveselili.

In ni ga boljšega občutka od tega, ko ti vsa srečna pošlje fotko odprtega paketa. Kako skače po sobi od navdušenja, si pa lahko samo predstavljaš. :)

Še malo, pa jo greva obiskat! :)

Preden je šel na pot ...


... in potem, ko je že dospel.

torek, 01. september 2015

Adijo, avgust

Pa smo mu pomahali v slovo.
Prišel je mesec, ki je s seboj prinesel rutino.
Vzljubila sem ga, še bolj potem, ko sem postala študentka.
Všeč mi je, ker se poletje podaljša, jutra pa so sveža in zvečer se hitro stemni.
Spet lahko nosim šale, ne da bi me ljudje čudno gledali in ni mi vroče, če ne nosim čopa. :)
Ponavadi sama pri sebi delam sklepe in si vsako leto obljubljam, da letos se jih bom pa res držala.
Vsako leto si obljubim, da bom začela prej vstajat in da ne bom zamudila krasnih zgodnjih juter, ki mi podaljšajo dan. Ne vem, ali sem se sprijaznila s tem, da sem "polh" in da mi je postelja vsako jutro pretopla, da ne bi za kakšne pol ure podaljšala spanca, ali pa preprosto to potrebujem. Pa nič ne de. Verjetno pride čas, ko bom ta sklep o zgodnjem jutranjem vstajanju uresničila. Upam. :)
Čeprav se vrne rutina, dan ni enak dnevu in to mi je všeč. Lepo je, ko je vsak dan bolj jesensko in ko se narava pripravlja za počitek. Z njo se počasi umirim tudi sama in lažje najdem kakšno minuto, ko je knjigo nemogoče odložiti in sedim v zavetju svoje sobe ter srkam topel čaj.

foto: Pinterest

petek, 21. avgust 2015

Častim pol litra

Najprej sem cincala tri leta. Ker me je strah, pa da ne bom omedlela, pa da se mi ne zvrti pa pa pa ...
Potem pa mi je Jernej začel vztrajno prigovarjati, da bo vse OK.
Nato sva enkrat že skoraj šla. Pa je padlo v vodo.
Potem pa sva šla včeraj.

Zjutraj neka čudna vrtoglavica. Spijem kavo. Nič boljše. V LJ spijem na SKAMu še drugo kavo. Za silo boljše.
Potem se odpraviva proti zavodu in spet se mi vrti.

OK, Neža, zdaj ali nikoli. Premagaj samo sebe!

Vstopiva. Prijazna gospa na sprejemu krvodajalcev me izpraša o vsem (in ja, teologija; te-o-lo-gi-ja je moj študij :)), druga prijazna gospa me špikne v prst, da mi pove, da sem krvna kombinacija mojih staršev, potem na anketi obkljukam NE in tu in tam kakšen DA (ja, razumela sem zloženko o AIDSu), grem do zdravnika (res je, gospod doktor, bila sem v Italiji in v Bosni, letos) in potem greva v predzadnjo sobo, kjer se napol uležeš na udoben in mehak stol. Mene je prevzela nadvse prijazna (že tretja danes!) gospa, ki je veliko vedela o mojem študiju in izmenjali sva si recepta za najina najljubša štrudla. :) In potem mi je še razložila, zakaj so poleg vrečke, v katero je tekla moja kri, še tri vrečke. Položila mi je na srce: "Veliko pij in pojdita zdaj na malico! :)"

In rekla mi je, da ne smem bit telesno aktivna. Menda včeraj. Danes sem poizkusila in ugotovila, da bi bilo do jutri še vseeno dobro počivat. Pa nič za to.

Ko sem atiju (ki daruje kri že več kot 20 let) včeraj poslala slikco, da sem končno zbrala pogum, mi je odpisal, da sem nekomu rešila življenje ...

Morda ga bo nekoč kdo meni!



sreda, 19. avgust 2015

Tudi tokrat

Toliko enih misli se mi podi po glavi. Toliko enih načrtov. Tisoč stvari, ki spet polnijo moje "to do" listke, ki jih sedaj nekaj let nisem bila vajena. Urnik, ki je iz dneva v dan bolj poln in skrbi, da mi ne bo vse uspelo. Strah, da me bo vse povozilo in da ne bom obvladala niti same sebe več. Kot nekakšna odtujenost in zaskrbljenost. Predvsem premalo zaupanja v to, da se bo vse uredilo in v Tistega, ki bo vse to uredil.

Morda primanjkovanje miru in tišine. In nadzora nad samo seboj, da bi se lahko zares umirila. In se spet našla.

Ah, pa se ne dam. Vse ob svojem času. Ob za to pravem času. Tudi tokrat.

foto: Ema
Lošinj, 2015

sobota, 15. avgust 2015

Krilci za prijateljici

Hana je praznovala rojstni dan in z Jernejem sva še dolgovala darilo. Ko sem jo merila, je bila zraven tudi njena prijateljica Lori, pa sem pobrala še njene mere.

In nastali sta dve krilci, eno malce krajše in ožje od drugega.

Vsakič, ko šivam, se naučim nekaj novega in prav fin občutek je, ko vidim, da mi gre vedno boljše od rok. Sicer so stvari še vedno sila preproste, ampak že to je velik uspeh, da ne gre vse postrani in da je kakšna linija šivov zares ravna. :)

Punci sta zadovoljni, jaz pa tudi. :)

Krilci prijavljam na CRAFTalnico, izziv #140: Karkoli.