Deo Gratias

Takoj, ko smo prišli tja, sem dobila občutek, da bi to znal biti eden boljših tednov v tem poletju.
In je tudi bil. Ne glede na to, kako nas je skrbelo, ali bomo imeli dovolj animatorjev, ali bomo uspeli poskrbeti za vse in urediti vse tako, da bo vsem prav in prijetno.
Krasno smo se imeli. Otroci so bili nadpovprečno pridni, animatorji pripravljeni na akcijo in zabavo, starši pa z našim delom zadovoljni. Vsak dan bolj nas je presenečala vročina, pa smo bili tudi njej kos. V Banovcih smo se namakali po tri ure skupaj (ne da bi šli ven iz bazena, se razume).
Veliko smo se objemali in crkljali, pogledali nekaj risank in pojedli enormne količine sladoleda. In spili kar nekaj kavic. Pa ogromno vode. Pokramljali smo, se nasmejali in si obljubili, da se kmalu spet srečamo.

Najkrasnejši sončni zahod nas je presenetil prvi dan in slučajno sem imela možnost, da sem na telefončiču stisnila "fotkaj" in ga še na ta način shranila...

Res je bilo čudovito in "Deo Gratias",  bi rekel moj kolega iz faksa! :)