Vse na pravem mestu

"Ti pa si mi spregovoril na srce. Postal si beseda v mojem srcu, saj je moje srce končno umolknilo in ostalo brez besed. Zdaj vem, kaj pomeni priti pred tvoj obraz in ti reči, da prihajam praznih rok in da nimam ničesar, kar bi ti ponudil. Nisem junak, nimam odlične vztrajnosti in zaslug, niti uspešno skritih porazov. V jutrih, ko razen svoje prisotnosti nisem imel ničesar, si mi nežno pokazal moje uboštvo in mojo krhkost. Ubog in krhek sem - ne samo v prezgodnjih jutrih in nemočnih poskusih, da bi nekaj neuspešno naredil. Ko sem pred teboj, moj Bog, sem vsakič ubog in krhek. In kakšno veselje - vsakič, tudi prazen, da si te lahko zaželim vsega! Brez tebe nisem nič, s tabo sem vse." ~Zgodaj zjutraj, odlomek,  avtorja Janeza Rusa v knjigi Modrine

foto: ema

Točno tako, kot je Janez zapisal, se počutim v zadnjih nekaj dneh. Nemirna v sebi, razdvojena, slabe volje, napeta, razdražena (in še vsi pridevniki z negativnim prizvokom bi tukaj prišli v poštev). Praznih rok, nimam ničesar dati. Vsaj ne ničesar dobrega.
Pa vendar vedno v takih trenutkih (spet) ugotovim, da me nekje čaka On, ki razume, brez da pojasnjujem. On, ki ves čas nežno trka na vrata srca, pa včasih to trkanje nenamerno preslišim. Trka Tisti, ki ve, kaj potrebujem in mi to da. Samo, če Ga prosim in Mu dovolim, da vstopi. Čisto blizu je, na dosegu roke. Ne potrebuje velikih besed, samo skromen "Da, Gospod, pridi!". In to Mu je dovolj. Takrat vstopi in objame s svojo nebeško toplino in neskončno Ljubeznijo. Raztrosi mir, ponovno da moči in vlije zaupanja.
Pa zopet in spet dokaže, da kjer je On na prvem mestu, je vse na pravem mestu.