Srce

Če bi si kupila vse knjige, ki si jih dejansko želim imeti na svoji knjižni polici, potem lahko zapravim...veliko denarja.

In zato hodim med luknami v knjigarne, kjer listam knjige in nafutram svojo dušo.

Včeraj sem čakala mojo drago Julijo in spet zavila v Konzorcij. Ustavila sem se pri slovenskih poetih. Prijela v roke Pavčkovo zbirko in hlastala. Brala in se zopet čudila temu, kakšen mojster besed je bil. Povezal jih je v nežne stavke, ravno pravšnje, da vsakega posebej začutiš in da ti takoj zlezejo pod kožo.

Včeraj sem si obljubila, da bo Pavček kljub vsemu dobil mesto na moji polici. Z vsemi svojimi zbirkami.

Za vas pa njegovo Srce. Ker sem ga včeraj trikrat prebrala, potem pa zaprla knjigo, zaprla oči in nekaj trenutkov samo uživala.

Tone Pavček

SRCE

V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora 
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari, 
ki jih ljubiti mora 
vse, kar živi. 

Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči 
kot sonce v sončnico, 
kot žarek v žarnico 
trate in trte, drevesa s ptiči 
in kakšno samotno brez njih, 
in vetra dih, 
vanj se naseli že čisto zarana 
mama 
in oče tudi, če se ravno potrudi, 
potem pa pride nekega dne 
v to srce 
deklica, bog ve od kod in zakaj 
k tebi poslana. 

Z njo je prostor v srcu poln 
in čudno vznemirjen, 
kot da prišlo je z njo 
vate celo vsemirje. 

In potem krožiš, zvezda med zvezdami,

nad hišami, polji, nad cestami,

krožiš kakor brez težnosti,

a poln nežnosti…

foto: Ema

Lošinj, 2012