Adijo, november

Obljubim, tole napišem in potem neham jamrat.
Ker...je danes 30. november in ker se jutri začne...veseli december.

Na živce mi gredo lučke v Ljubljani, ki jih postavljajo že od 4. novembra (ne lažem, točno se spomnim, da so takrat začeli, ker sem svoji prijateljici Heleni, oboževalki veselega decembra, poslala SMS, da so začeli s slavnim pohodom), na živce mi gredo smrečice, ki so v Nami že...sigurno že od 13. novembra, in na živce mi gre, da se iz decembra dela tak pomp.

Da se ne bi narobe razumeli...zame je december tako ali tako najlepši mesec v letu (ker so takrat najčudovitejši prazniki, z osebnimi vred ;)), ampak ne razumem vse te norije okrog lučk in stojnic in ne vem še česa. V prvih dneh decembra se naveličam Ljubljane in potem se mi konec decembra, ko bi šla v mesto pogledat, kaj se dogaja in spit kakšnega kuhančka, preprosto ne da it.

Zame je december mnogo lepši brez lučk, ampak s svečko, prižgano na mizi in z vročim čajem s cimetom v roki. Veliko lepši december je zame, ko s sestrama in bratom postavljamo jaslice in božično drevo - samo en ali dva dni pred božičem. Čudovito je, ko iz kuhinje zadiši po potici in ko gredo svečke na adventnem venčku h koncu.
Vesela sem vseh drobnih pozornosti, ki mi jih ljudje okrog mene namenijo, najbolj pa sem hvaležna za čas, ki mi ga podarijo.
Uživam v ustvarjanju božičnih voščilnic, ki jih potem na roke napišem in odpošljem sorodnikom in prijateljem, ki so daleč. Krasno je, ko pripravljam božično-novoletna presenečenja za meni ljube ljudi in v vsakega vložim svoj čas in razmišljam o ljudeh, za katere tisto nekaj malega pripravim.
In to je zame veseli december. Brez lučk, brez norije, brez nepotrebnega kranclanja. In to bi lahko bil zame vsak mesec...