nedelja, 07. oktober 2012

Življenje vozača v prvem tednu

V ponedeljek sem začela živeti popolnoma novo življenje in sicer: življenje vozača. Priznam, tole zgodnje vstajanje me je kar iztirilo, saj je zame, kot razvajenega domovca, vstajanje ob 6. uri zjutraj (ali pa še par minut prej) popolnoma nov pojav. Računam na to, da se bom v naslednjih nekaj tednih pač privadila na to in začela popolnoma uživat v novem stilu življenja. :)

Tole vozaško življenje pa me je že v  prvem tednu tudi pozitivno presenetilo. V torek zjutraj sem kljub - zame - zgodnji jutranji uri šla na avtobus približno nasmejana in zbujena in seveda ob prihodu in "čekiranju" kartice pozdravila gospoda voznika. Deležna sem bila le njegovega zbeganega pogleda (nemara zato, ker se mu to ne zgodi velikokrat ali pa vsaj ne ob tako zgodnji uri?), se nasmehnila in šla poiskat prost sedež.
Drugo jutro, torej v sredo, sem spet odšla na avtobus in ob prihodu nanj ponovno pozdravila (istega voznika, kot prejšnji dan), ki mi je tokrat odzdravil.
Tretje jutro, v četrtek, sem spet prišla na avtobus in doživela veliko presenečenje: še preden sem uspela pogledati šoferja in zaželeti "Dobro jutro", me je že on sam od sebe pozdravil in se mi na široko nasmehnil (bil je isti voznik, kakor prejšnja dva dneva). Seveda sem mu z velikim veseljem tudi jaz zaželela lep dan in vrnila nasmeh. Moja pot proti fakulteti se je tako začela z gromozanskim nasmeškom na obrazu in dobro voljo.

Ne delam si utvar, da sem ga česa naučila, sem pa zelo vesela za to, kar se je zgodilo. Ker ljudje smo družabna bitja in zares neprijetno je, če se s človekom, ki ga srečaš vsak dan, točno veš kdo je in zakaj je tam, ne pozdraviš.
No, morda je pa samo meni neprijetno? Srčno upam, da ne.


6 komentarjev:

  1. Men se zdi da šoferja loh res razveseliš s pozdravom, sploh tele lppjevske k niso lih navajeni vljudnih potnikov (:

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, maš prov. :) Samo se mi zdi, da bi to pozdravljanje moglo bit ne tok iz vljudnosti, kot pa zarad resnične prijaznosti oz. pač občutkom, da je na drugi strani tud človek... No, verjetno nam manjka mal prakse na tem področju, pa bo tud pozdravljanje (spet) prišlo v navado. :)

      Izbriši
    2. Andrej Sever

      Upam da nam vsem pride bolj v navado pozdravljat. Pa da povem izkušnjo iz pred nekaj let. Vozil sem progo 17 sedaj 27 v Ljubljani. V istem dnevu sem peljal neko dekle 4.krat prvič je šla mimo drugič jo pozdravim začuden pogled. Tretjič mi odgovori četrtič pa me vpraša ali se poznava pa ji rečem danes se z mano vozite že četrtič in sem naučen da pozdravim nekoga ki ga tolokokrat vidim in da mi je znana. Ugotoviva da sva se videl na sredinih mašah pri frančiškanih. Od takrat dalje klepetava in ona mi že leta zavija darila za rojstne dneve in podobne stvari.

      Je pa nažalost res ni veliko pozdravov na avtobusu še poebaj od uvedbe urbane dalje tako da hvala vsem, ki nas pozdravljate polepšate nam dan ali noč.

      Izbriši
    3. Hvala, Andrej, za to lepo pričevanje!

      Naj te v novem letu pozdravi čimveč prijaznih potnikov! :)

      Izbriši

Hvala za tvoj komentar! :)