Pet od desetih

Starša desetih otrok sta me poprosila, če bi počuvala na mlajših pet. Za štiri urce.

Seveda, z veseljem.

Niti nisem razmišljala, kako bo šlo; vedela sem, da bodo pridni.

A česa takšnega nisem pričakovala.

Samostojni. Prijazni. Spoštljivi. Vljudni. Pripravljeni pomagat.

Sami se zaposlijo. Vse pospravijo za seboj.

Drugošolka pravi, da nam bo recitirala pesmico, ki jo bo morala v ponedeljek še v šoli pred razredom.

Najmlajši, ki šteje dve leti, se sam igra, vmes nekajkrat pogleda skozi okno in pomaha vlaku, pa prikoraka v kuhinjo, prosi za par požirkov soka in se spet gre naprej igrat.

Ko se kuha kosilo, se vsi spravijo v kuhinjo, pripravijo delovno površino, zložijo posodo v stroj, si prinesejo pručke, vzamejo nož in delajo. Si med seboj pomagajo in se opomnijo: "Pazi, da se ne urežeš!" Naredijo kašo za v juho, pripravijo pogrinjke, predlagajo, da vzamemo drugo posodo za krompir. Vprašajo, kaj naj še naredijo, ko jim zmanjka dela.

Pa še in še. Pravi užitek je bilo biti varuška danes dopoldne.

Hvala za priložnost in zaupanje, B. in M.!

In moj poklon - ponosna bom, če mi bo v življenju uspelo vzgojit moje otroke vsaj približno tako, kot so vzgojeni vajini.