Velika sreča je v majhnih radostih.

Nek večer sem v zavetju tople želimeljske sobice jedla jogurtovo smetano, ki je bila za večerjo. In čisto po nesreči sem pogledala (v bistvu je pravi razlog ženski firbec ;)), kako se od znotraj vidi, kaj piše na ovitku jogurta. Izgledalo je takole:

:)

Po navadi si konec leta vzamem čas, da preletim svoje dnevniške zapise za celo leto nazaj, toda letos nekako ni pravega navdušenja nad tem, zato sem to dejanje prestavila na kakšen teden kasneje. Ali pa mesec. Morda celo dva. Ali več.

Pomembna ugotovitev pa je vsekakor ta, da velika sreča prav zares ne obstaja. Tale jogurt mi je samo potrdil in me opomnil na to, kar sem preko določenih ljudi in stvari, ki so se mi letos zgodile, spoznala. Da moraš uživati v drobnih trenutkih sreče, saj tako veliki sreči omogočiš, da se tiho priplazi k tebi. Pa te sreče ni. Vendar: če znaš uživati v drobnih malenkostih, se te med seboj povezujejo in nastanejo kot velika celota. Ampak samo takrat, ko se zares zavedaš majhnih stvari, ki tvoj vsakdan delajo lep(ši). :)

Pa se vseeno ne morem upreti zapisu tega, da leto počasi zaključujem drugače in drugačna kot sem lanskega. Veliko novih ljudi sem spoznala, ki so vsak po svoje zaznamovali - nekateri minuto, ki sem jim jo namenila, drugi so mi segli do srca in zaznamovali mene samo. Z mnogimi prijatelji smo naša prijateljstva spletali še tesneje in globlje. Kdaj sem bila jezna, včasih žalostna. Večinoma pa nasmejana in polna energije. Prav zaradi vseh ljudi, ki so nekje, daleč ali blizu, vendar so. Ker vem, da lahko kadarkoli pokličem na nekaj številk, za katere vem, da se bo nekdo na drugi strani oglasil in poslušal. Se z mano smejal ali jokal.

Ker vem, da lahko povabim na čaj ali kavo in odziv bo pozitiven. Ker vem, da lahko v SMS zapišem le ":)" in s tem nekomu polepšam dan.

Ker vem, da so ljudje dobri. Če v njih vidim dobro!