Naj ne bo ti škoda časa!

...za prijatelje in ples!

TOP občutek! Ko veš, da bi se moral učiti filozofijo, ki jo jutri pišeš, pa te nekdo povpraša, kako si. In odgovoriš, ter z zanimanjem vprašaš nazaj. In začutiš, da bi bilo zelo dobro, če bi prijateljici namenil nekaj minut svojega časa (ja, čeprav bi se moral učiti.). In preprosto - povabiš na čaj. Pa kaj, če je ura že pol desetih!

Povem vzgojiteljici kam odhajam in dodam, da bom takoj nazaj.

foto: atijev arhiv :)

Potem pa prideš v svojo vzgojno nekaj minut prepozno in te vzgojiteljica opomni, da drugič le poglej na uro in pridi pravočasno nazaj. "Ja, Anita, bom, obljubim," skesano rečem, ji zaželim lep vikend in odhitim v sobo.

Pokličem prijateljico, s katero "govoriva 10 min", ki se pomnožijo s tri. :) Poveva si kar nekaj pametnih ugotovitev, opogumiva druga drugo in si obljubiva, da se bova kmalu spet slišali. :)

Sedem k mizi, zvlečem na plano (prefotokopirane ;)) zapiske za filozofijo, odtrgam še nekaj listkov iz kocke, hitro načečkam Talesa in še dva njegova kompanjona, si zapomnim zrak, vodo in ogenj, pogledam na uro, ki je pozna in si rečem, da bo treba spat.

Pogledam še na telefon, če se je na zaslonu znašlo kakšno obvestilce o sporočilu ali zgrešenem klicu. Kljub pozni uri.

In res. Pričaka me prijetno sporočilce.
Ta nekdo, ki je z menoj pil čaj, je bil tako zelo pozoren in mi za lahko noč napisal še SMS in mi rekel, da bo dovolj filozofije, da bo treba spat. :)

V mislih se zavrti še refren Pučnikove pesmi:

Naj ne bo ti škoda časa za prijatelje in ples!

Naj življenje razigrano pot ustvarja do nebes!

Ne z bogastvom, ne z močjo,

ne s prevaro, ne z lažjo...

Naj srce preprosto bo!

Z velikim veseljem odpišem, zaželim mirno noč in se počasi spravim v posteljo. Se Nevidnemu zahvalim za prijeten dan in vse ljudi, ki sem jih srečala, govorila z njimi ter počasi zaspim, z mislijo na to, kako je življenje lepo.
Ja, res je! Samo videti moramo takšnega!