Prvi november

foto: teja jereb

Postojim ob tvojem grobu.

Prižgem svečo.

Ustavi se misel.

Sklenem roke.

In obudim spomin na tiste dni, ko si še bila med nami

in z nami delila svoj nasmeh,

srečo v očeh.

Ko smo na tvojem obrazu videli gube,

ki so jih pustile skrbi.

Ko smo na tvojih rokah opazili gube,

ki so nastale zaradi trdega dela.

Kljub trdemu delu pa so tvoje dlani ostale mehke

in so nas vedno znova pogladile po laseh.

In tvoje ustnice so nam pripovedovale o vsem lepem, 

ki prevlada slabo.

Prababi, ki o svoji pokončnosti in trdnosti ni govorila,

a ju je kazala z gestami.
Spomin pa je živ, kot da bi odšla včeraj...