petek, 06. januar 2012

Rada te imam

Za ljudmi so zgodbe. Zgodbe življenja, ki jih piše roka Nevidnega, pa naj si to ljudje priznamo, ali pa ne. In se vedno vprašam, ko koga srečam, znanca ali neznanca, zakaj je vesel. Ali žalosten. Le kaj se ti je danes zgodilo?! Zakaj si tako zamišljen?
Ali pa, ko hodim po mestu, opazujem obraze - nekateri mrko gledajo v daljavo, zamišljeno hodijo naprej, so nasmejani, razmišljajo o tem in onem. Zadnjič enkrat sem se peljala s trolo in na eni postaji sta prišla na avtobus gospa srednjih let in - predvidevam in sklepam iz konteksta - njen oče, starejši gospod. In ta gospa, zelo urejena, napudrana, našminkana, "zafejkana", če uporabim moderni izraz. Sedla sta na sedeža za menoj in na dolgo in široko razpravljala o ljudeh, ki jih poznata, o tem in onem človeku, koga sta nazadnje videla, koga že res dolgo ni bilo slišati... Ta gospa je naredila name vtis s svojim tonom in jakostjo glasu, ki mi je na nek način sporočal, da v tistem dnevu ni zares srečna. Pa čeprav je bil njen make-up popoln. Kmalu sta izstopila in pospremila sem ju z željo, da bi jima končno posijalo sonce. Vsaj njej, saj gospodu morda ni nič hudega in se ima čisto dobro.
Saj vem, ljudi tarejo mnoge skrbi, dogajajo se mnoge stvari, ampak, vedno znova se vprašam, če ljudje iz vsakega trenutka, ki se zgodi povzamejo bistvo?!

...

No, kakorkoli. Za menoj je dolg pogovor, po katerem sem spet povsem iskreno zmogla reči: Rada te imam. In to je za današnji dan popolnoma dovolj, več kot dovolj. Ker se v sebi čutim srečno in jutri zagotovo ne bom šla po cesti z mrkim obrazom. In morda si kdo, ki me bo srečal, ne bo mislil: "Le kaj je šlo narobe, da tako grdo gleda?"

2 komentarja:

  1. LOL. Napisala si da pise zgodbo vsakega cloveka tako imenovani Nevidni. Povej mi torej kdo je kriv za vse te mrke in zamisljene obraze, ki jim v zivlejnju ne sije sonce. Za ljudi mogoce ni bistvo da najdejo v vsaki stvari nekaj dobrega. Obenem pa ti ne poznas njihovih razlogov za njihovo mrko gledanje ipd., ker pac ne ves kaj se z njimi dogaja. Zato tudi ne mores soditi o tem kaksno bistvo povzamejo iz svojih trenutkov zivlenja...

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Anonimni,
    hvala za tvoje vnovične provokacije, saj mi dajo vedeti, da še vedno odkrivaš smisel svojega življenja. In srčno upam in ti želim, da bi ti uspelo!
    Rada bi ti povedala, da smo si ljudje različni in da je, če se želimo razumeti in živeti v neki slogi, potrebna tudi strpnost. Zato te vljudno vabim, da (znova) prebereš objavo pod naslovom Komentar...
    Sem pa zelo navdušena nad tvojo samozavestjo, da si upaš povedati, kdo si. Zares, modro!
    In kako si ti upaš soditi o tem, kaj jaz sodim? ;)

    Daj, napiši kaj na nezka.ve@gmail.com, bova tam udarila kakšno debato. Zelo bom ponosna nate, če ti bo uspelo zbrati pogum!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar! :)