tale rdeča lepotica prenese mnogo več,
kot izgleda, da lahko zbašem vanjo!
Tako je, 139. je danes. In danes bo to približno 6533km (če jih seštejemo od začetka prvega letnika) in 6225 minut, kar je nekaj več kot 3 dni (samo vožnje v Želimlje. Da ne omenjam tega, da je treba tudi ob petkih domov - letos je lažje, kot vedno do sedaj, ko smo morali na bus do LJ in tam na vlak do našega ljubega domeka...).
Ja, saj mi ni nič hudega tam v Dolinci, ampak tudi jutri bom, tako kot vsak ponedeljek pogrešala svojo sobo. In čisto moj kot v katerem je moja postelja. In umirjeno pripravljanje na šolo, ko sem sama v sobi. Saj se človek navadi, da ima cimre in prav nič slabega ni v tem, a še vseeno mi manjka tisto moje, čisto samo moje domovanjce v naši hiši. Pa moj klavir, ki stoji tukaj ubog in sam cel teden, potem mu pa še čez vikend velikokrat ne privoščim niti takta ali dveh...
No, kakorkoli. Še petnajstkrat. In vem da bom septembra rekla, da pogrešam Želimlje in cimre in vse z Dolino povezano, a sedaj je pač tako. In ne morem si pomagat, da bi bilo kaj drugače. Ali pa bi si lahko, pa si nočem...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)