Šola ni slaba stvar

Včasih se res zgodi, da imaš poln kuferček vsega, pa vse ti gre narobe, pa vsi ti grejo na živce, pa koga niti videti ne moreš... In v šoli ne gre vse tako, kot bi moralo iti in se sprašuješ zakaj se to dogaja prav tebi, pa zakaj se to dogaja ravno letos, ko se bliža matura, pa zakaj to, pa zakaj ono, pa na kakšno vprašanje ne najdeš in ne najdeš odgovora.

 bi bilo res najlažje, 

da bi vse razpihala,

tako kot mehurčke!

In sem se kljub temu, da sem v takem čudnem stanju, spravila pisat uvod v seminarsko nalogo pri psihologiji. Za maturo. No, prej sem še videla eno top fotko in komentar nanjo, ki sta mi dala misliti in me obrnila v pozitivno razmišljanje (hvala, M. :)).

Itak, najprej sem ugotovila, da imam malo morje literature, ki se niti slučajno ne navezuje na hipoteze, ki sem jih postavila, ampak ko sem se nekoliko poglobila, sem ugotovila, da se stvari prav zares zelo dobro povezujejo in stvar me je res navdušila. Takoj sem začela tipkat. Naslov. Podnaslov. Podnaslov podnaslova. Ena polna stran teksta. In sedaj grem tipkat dalje, ker se pač bliža rok za oddajo teoretičnega uvoda (to je tisto, ko si vedno rečeš: uh, saj je še veliko časa...) in dejansko mi je postalo zabavno. Pa še zelo poučno je in v vsakem stavku, ki ga preberem, obrnem, priredim in natipkam, spoznam kaj novega, velikokrat takšnega, kar velja tudi zame. :)