Srečna in ljubljena

Srečna sem in ljubljena.

In to, kar imam,

bi privoščila,

iz srca privoščila

čisto vsakemu.

Za še lepše praznike

in za

najlepše življenje.

Obogati moje srce

Obogati moje srce s svojo prisotnostjo, Gospod,
spremeni ga v svoje bivališče!
Ti si gost, ki ga pričakujem,
prijatelj, ki naj bi ostal pri meni.
Tebi, ki bi moral bivati v palači,
lahko ponudim le revno utico.
Toda svoje bivališče bogatim s hrepenenjem
in pričakovanjem.
In razsvetlila ga bo nebeška svetloba.
Moje bivališče postaja katedrala,
moje srce tabernakelj.
Obogati moje srce s svojo prisotnostjo, Gospod,
spremeni ga v svoje bivališče. Amen.
sv. Janez XXIII.

Jožef in Marija pa ...

... na vrata trkata in čakata usmiljenja.

Tudi pri nas. :)

Z Marijo sva naredili jaslice,
v tistem času pa so dogorele sveče na adventnem venčku.

Hiša je pospravljena,
srce je pripravljeno.

Da se rodi in naseli.

Pred božičem

Kljub temu, da vsak december tako tekam sem in tja,
smo se s sestričnami že v začetku meseca zbrale na ustvarjalnih uricah
in naredile voščilnice,
za katere mislimo,
da bi jih me bile vesele.

In odposlali smo jih konec prejšnjega tedna.

Da smo zaželeli miru in blagoslova vsem, ki so predaleč, da bi jim segli v roko.

Pa tudi tistim, ki niso tako daleč, pa vemo, da so bili naše pošte veseli.

Pesniška

Pesnikovati o ljubezni? Noro!

Verjeti vanjo, čisti samomor!

Je treba plezati na strmo goro,

ker tudi drugi plezajo tja gor?

A najti jo, to čudežno ljubezen,

ni mala stvar in je odsev nečesa,

kar je zaradi rime res bolezen

in vendar tudi zemeljska nebesa.

Anica Perpar

---

Nisem je našla.

Ona je našla naju.

Našla naju je Ljubezen, ki živi in daje živeti.

21

Že na predvečer rojstnega dne sem dobila najlepše darilo.

In rojstni dan je bil čudovit.

Nikoli si nisem mislila, da se bodo v letu, ki je za mano, dogajale tako lepe stvari, pa tudi stvari, ki so me zaznamovale in iz katerih sem in, upam si trditi, še bom zrasla.

Življenje gre naprej in z veseljem sem zakorakala v 22. leto.

Veselim se ga in mu tečem naproti! :)

Še vedno

Še vedno sem,
še vedno diham in tekam sem in tja,
hodim na kave - spontane in dogovorjene.

Obiskujejo me prijetni ljudje,
me presenetijo s čokolado,
me peljejo na palačinke
in me zbujajo z lepimi sms sporočili.

Čas kar brzi mimo
in želim si ga ujeti v dlani -
pa mi ne pusti.

Zato mi preostane le to,
da živim za trenutek,
da iz njega potegnem največ,
kar lahko in da si ga vtisnem v srce.

Življenje je lepo in resnično sem hvaležna,
da me obdaja tolikšna lepota.

:)

Pri verouku s četrtarji.
Se pogovarjamo o tem, kako si predstavljamo nebesa.
Pa pravi K.: "A veste, gospa, ko prideš v nebesa, ima gor vsak svojo hiško. Ampak Jezus ma pa kr celo graščino!" :)

Pet od desetih

Starša desetih otrok sta me poprosila, če bi počuvala na mlajših pet. Za štiri urce.

Seveda, z veseljem.

Niti nisem razmišljala, kako bo šlo; vedela sem, da bodo pridni.

A česa takšnega nisem pričakovala.

Samostojni. Prijazni. Spoštljivi. Vljudni. Pripravljeni pomagat.

Sami se zaposlijo. Vse pospravijo za seboj.

Drugošolka pravi, da nam bo recitirala pesmico, ki jo bo morala v ponedeljek še v šoli pred razredom.

Najmlajši, ki šteje dve leti, se sam igra, vmes nekajkrat pogleda skozi okno in pomaha vlaku, pa prikoraka v kuhinjo, prosi za par požirkov soka in se spet gre naprej igrat.

Ko se kuha kosilo, se vsi spravijo v kuhinjo, pripravijo delovno površino, zložijo posodo v stroj, si prinesejo pručke, vzamejo nož in delajo. Si med seboj pomagajo in se opomnijo: "Pazi, da se ne urežeš!" Naredijo kašo za v juho, pripravijo pogrinjke, predlagajo, da vzamemo drugo posodo za krompir. Vprašajo, kaj naj še naredijo, ko jim zmanjka dela.

Pa še in še. Pravi užitek je bilo biti varuška danes dopoldne.

Hvala za priložnost in zaupanje, B. in M.!

In moj poklon - ponosna bom, če mi bo v življenju uspelo vzgojit moje otroke vsaj približno tako, kot so vzgojeni vajini.

Jesensko listje

Lepo škrlatno je drevo,

ko hladen veter veje,

v vseh barvah zažari jesen,

a sivo je nebo.

Jesensko listje, kam hitiš?

Ujeli bi te radi,

ko z vetrom rajaš in vrtiš

kot zlato se kolo.

Ječijo veje in drhte

brez pisane odeje,

kako jih zebe brez kopren,

ko pride k nam jesen.

(Joseph Haydn)

Več od šestih mesecev

Na videz kratko obdobje, eno leto, a ko pomisliš, kaj vse se lahko v tem času zgodi, se ti v mislih odvrti film zadnjega leta in zastane ti dih.

Koliko trenutkov, koliko spominov.

Nepreštete množice SMS sporočil, prečvekane minute na telefonu, toliko pogovorov dolgo v noč.

Kakšna pregreha z mentolom tu in tam in ponovno odkrivanje tople vode po tem, ko je bila že tisoč-petsto-sedem-in-šestdesetkrat pogreta.

Kava s cimetom mimogrede in kava s cimetom takrat, ko te ob njej nasmeji, čeprav se tebi zdi, da se v življenju ne boš niti nasmehnil več.

"Ne nosi mi vrtnic!, prinesi mi rože."

Pravo prijateljstvo, ki se rodi v neobveznem in bolj kot ne spontano dogovorjenem kosilu sredi novembrskega dne.

In potem raste.

In poruši vse tiste psihološke teorije, da če traja več kot sedem let, traja vse življenje.

Ker traja vse življenje, če traja več od skrivnostnih šestih mesecev ...

Dragi Jože,

odkar pomnim, si sodil v našo družino in vedno, ko smo se pogovarjali o maminih in atijevih mladostniških letih, si bil opisan kot največji frajer, ki je hodil po šoli z walkmanom in popoldne z motorjem pod Skerco na cigaret.

Bil si prisoten pri samem rojstvu naše družine, ko sta si moja starša obljubila večno zvestobo in ti si stal zraven kot bogoslovec ter ju spremljal na začetku poti.

Ne vem, kaj se je dogajalo skozi leta do moje srednje šole, ko sem te tako malokrat videla, da sem te komaj spoznala, nikdar pa ne bom pozabila tvojega obiska v Želimljem, ko si me presenetil sredi četrtkovega popoldneva medtem ko sem hitela na plesne vaje za maturantski ples.

Že takrat si me po malem prepričeval, da morda bi pa kdaj prišla orglat v Bistrico pri Tržiču, kjer si bil župnik, vendar pa te je Previdnost pripeljala bliže. Po nastopu službe na Brezovici si rekel, da imaš dovolj organistov, da pa bi imel kakšnega kateheta. Si rekel, da bom morala v katehetsko šolo, pa sem ti odvrnila, da zakaj, če pa grem študirat teologijo. In tvoj izraz ob slišanem dejstvu je bil izraz veselja.

Res sem naslednje leto z veseljem prevzela svoj razred, ne da bi se zares dobro zavedala, kakšni otroci me lahko v njem pričakujejo, ti pa si vedel in si mi, novopečeni katehetinji, popolnoma zaupal. Hvaležna sem ti, da si verjel vame, čeprav sem te včasih obupana klicala, da ne morem več.

Ob začetku letošnjega veroučnega leta si mi po sestanku s katehetinjami zadovoljno rekel, da imaš  slovensko elito katehetov. Sama se nikoli nisem in ne bom čutila kot elita, mi je pa v veliko zadovoljstvo in neizmerno veselje, da si bil s svojim kolektivom tako zadovoljen in nam popolnoma zaupal ter nas z vsem srcem podpiral pri našem odgovornem delu in poslanstvu.

Kdo bi si mislil, da sem ti v torek pred veroukom zadnjič skuhala kavo? Vsakič sem to storila z velikim veseljem in vedno si rekel, da je dobra. Čeprav vem, da se je kdaj gotovo ponesrečila in bi lahko bila (še) boljša.

Prvič in zadnjič sva v torek skupaj stala pred bodočimi birmanci in še mene se je dotaknilo, ko si jim razlagal, naj prosijo Jezusa, da se jim med sveto mašo približa. Pričeval si Zanj, vedno z veliko vnemo in trdnim zaupanjem ter gotovostjo, saj si to, kar si oznanjal, tudi živel.

Še listek z Božjo besedo si vzel iz moje škatlice in rekel: "Ajde, Nežika, se slišva!" - kot vedno. A tokrat zadnjič.

Tvoje srce, ki se je ves čas iskreno razdajalo, je danes še mlado, a izmučeno, obstalo.

Hvala ti, dragi Jože, za vse priložnosti, spodbude, besede, ki si mi jih namenjal in tvoj čas, ki si si ga vedno znova kljub natrpanemu urniku jemal zame, za nas. Hvala ti za to, da sem se smela na Brezovici počutiti kot doma in bila vedno dobrodošla.

Trdno verjamem, da si v objemu nebeškega Očeta, ki ti je bil ves čas tako blizu in da se veseliš z vsemi svetniki ter da skupaj s Tereziko, ki ti je bila tako zelo ljuba, posipaš cvetje na zemljo.

Nekega dne pa, zaupam, se znova srečava na drugačni kavi!

Projekt: darilo

Zame nobeno darilo, ki ga podarjam, ni pravo, če vanj ne vložim delčka svojega časa in energije.

Zato se včasih lotim novih podvigov malo prehitro in s preveč entuziazma posledično kaj (po domače povedano) zafuram.

Tako sem se tresočih rok učila pisanja na skodelice za poročno darilo, ki je bilo sicer mladoporočencema všeč, kakšna pa je kava iz dotičnih skodelic, pa še ne vem.

Potem pa sem po dobrih dveh tednih spet imela priložnost (in predvsem čas) nekaj v miru ustvarit in nastala je spodnja skodelica, ki je bila popisana z mnogo mirnejšo roko in malce bolj dodelano idejo.

Prejemnica je navdušena in kava iz nje je menda odlična. :)

Ideje za naslednji podvig še nimam, priložnosti pa bo dovolj. Komaj čakam! :)

Kaj me osreči? #2

ena ura tišine. dober jogurt. sveža voda. nov lak za nohte. odprt cvet na orhideji. nepričakovan sms. skodelica dobre kave. sončni vzhod. povabilo na čaj. nova maskara. muffin(i). dober pogovor. zamuda (cilj včasih opravičuje sredstva!). nov besedni termin ali nova beseda v slovarju, ki ga piševa s cimro. lepa pesem. utrujenost (ker vem, da sem aktivna!). nasmeh na neznančevem obrazu. prijazna prodajalka. dež. voznik avtobusa, ki je odzdravil. šolska tajnica. ciklama na hodniku. prijateljičina fotografija. balerinke. zvončki na maminem vrtu. sveža limonada. esej, ki ga moram odpisati. misel za lepši dan. novo odkrita kavarna. navdušeno vreščanje na hodniku. sprehod v temi. krema za roke. labella. postelja. novi uhani. note, ki jih najdem v predalu. klavir. doooolg sprehod. stare fotografije. misel na morje. dobra knjiga. cimrino navdušenje. lizika. sončni žarki. nove nogavice. skutino pecivo. periodni sistem elementov. rukola. skupinsko branje maturitetnih knjig. dober svinčnik. mail od prijateljice. pogled skozi okno. milka z lešniki. žlica medu. pravi čaj. prijateljičina pisava na kuverti. ravnateljeve besede. rdeči listki. svež parfum. osvežilni robčki. nenajavljen obisk. sosedino trkanje po vratih. pižama. prijazna soseda. blog. cimra od prijateljice, ki jo srečam na čopovi. lep prstan. dolgi poletni večeri. zvezde. utrinki. dobra družba. najboljši prijatelji. iskrenost. dolgi nohti. pogled na odprto morje. dobra knjiga. lepa poezija. koncert klasične glasbe. stoječe ovacije po dobro zapeti skladbi. nasmehi otrok v zborčku. popisan planer. rdeča šminka. zelenjavna omaka. šopek rož. nočni sprehod po stari ljubljani. praznovanje rojstnega dne. počečkane note. potovanje nekam daleč. jesensko listje. pesek na morski obali. aloe drink. kinder maxy king. koledar. dnevnik hvaležnosti. celonočni klepet. sončna krema, ki diši. sveže umiti lasje. zrnca soli, ki ostanejo na koži po plavanju. dolg telefonski pogovor. dejstvo, da veš, da imaš prijatelje. mamin sms. novi čevlji. peščena plaža. moto piškoti. filane paprike. moj parfum. budnica. nov planer. hiter skok na Nanos. pogled na morje. sveža solata s tuno. klic v trenutku, ko sem klicoči osebi želela poslat sms. Lera, ki se rada certa. obisk frizerja. sestrin sms. bratova zahvala. človeška hvaležnost. prijateljičin karakter, ki konkurira tvojemu. dan, ko mi ni treba na faks. ustvarjalni navdih. papirčkanje in zlaganje in lepljenje. sprehod na grad. paket iz ebaya, ki me počaka na mizi. nov prijatelj. spontan klepet v trgovini. sončni žarki. indijansko poletje. zeleni čaj z jasminom. gospa, ki kramlja z menoj kot s prijateljico. balerinke sredi oktobra. toplo, sončno popoldne. objem prijateljice. spontan izlet. kava pri teti. nova narejena čestitka. novo življenje. dojenčkov vonj. coffee to go. ležerno kosilo v ljubljani. prijateljica, na katero se lahko vedno zaneseš. majhna presenečenja. zadnja isla v torbici. sprehod po tržnici. nasmejani neznanci. odmori pri kavomatu s kolegi. sms iz rima. želja po pospravljanju sobe. odkritje nove lepe pesmi. dejstvo, da ti komad, ki ga študiraš v zboru, postaja počasi všeč. dejstvo, da so cerkvena vrata odprta. orgelski čeveljci. prižgana sveča. knjiga, ki jo ponovno preberem.

foto: Ema,

Šibenik, 2014

:)

Pri verouku z osemletniki.
Se pogovarjamo o svetnici Tereziji - Mali cvetki in omenjamo papeža.
Pa vprašam: "Kdo pa je naš papež?"
Otroci: "Papež Frančišek!"
Jaz: "Uau, lepo, kdo pa je naš novi nadškof?"
Ena od deklic: "Miran Stanovnik!" :) (- kandidat za župana v občini Log-Dragomer :)).

:)

Nedelja, na pevskih vajah z otroškim zborom:
se učimo novo pesem in jih pohvalim, pa rečem, da gremo še enkrat odpev.
Se usedem za klavir in odpojemo, nakar močno poči in na polno raznese eno ogromno žarnico.
Itak sem se sama najbolj ustrašila.
Potem pa ena osemletnica: "Neža, a veš, to nam je sam Jezus pokazal, da je res tuki z nami!" - sem ostala brez besed. Tako majhni, pa tako modri! :)

Malenkosti, ki to niso

Zjutraj sem po dolgem času (reci piši: desetih dneh :)) zopet vstala spočita in nisem potrebovala cele  ure, da bi prišla k sebi, ampak sem že na avtobusno postajo odkolesarila v popolnoma prisebnem stanju.

V Ljubljani sem si sicer vseeno privoščila kavo za dobro jutro, ki je telo resda ni potrebovalo, odlično pa je dela duši. :)

Današnja doza za dušo. :)

Ko je šla druga (in obenem zadnja) ura predavanja h koncu, me je vest pobarala, zakaj zjutraj nisem dala knjige v torbo, češ, spet ti bo dolgčas na avtobusu. Ob misli na to, da je profesor zavlekel predavanje, sem se zdrznila, se hitro oblekla in odhitela proti Miklošičevi, da slučajno ne bi zamudila avtobusa.

Najprej sem srečala enega profesorja, ki je že kar precej v letih, pa vendar vedno točno ve, kdo si, ne glede na to, kje te sreča in s kom te sreča; se nasmeje in pozdravi. Hiteča sem mu zaželela prijeten vikend in mimo stolnice nadaljevala pot proti Mestni hiši.

Potem pa presenečenje. Grem mimo škofije in nekaj metrov pred seboj zagledam škofa Jamnika, ki vzame iz vrečke knjigo in mi jo poda. Brez pozdrava: "Izvolte, za našo študentko!" Ko se skoraj onemela komaj uspem zahvalit, ga še vprašam, čemu mi to poklanja in pravi: "Ja, ker sem vas srečal! Berite, Neža, berite to, izjemna knjiga je! No, lepo bodte!" In potem je odhitel. Jaz pa tudi. Z nasmehom na obrazu.

Da je dobričina, sem vedela že prej, to (mi) je že kar nekajkrat dokazal. Ampak bolj kot to, da mi je prav on danes tako zelo polepšal dan, mi je noro lepo dejstvo, da smo zares vsi ljudje v svojem bistvu dobri. Lahko se odločamo za dobro in razveseljujemo ljudi okrog sebe. Zanemarimo dejstvo, da je g. Jamnik škof - vsak od nas bi lahko naredil nekaj takšnega in človeku, ki ga sreča, nekaj poklonil. Tudi človeku, ki ga ne pozna. Pa ne rabi bit to knjiga, ali pa sploh karkoli materialnega. V resnici je vse samo stvar naše odločitve - biti ali ne biti prijazen.

Kakorkoli obračam in čeravno se mi včasih za trenutek zazdi, da je svet pokvarjen in se sprašujem, kje se je izgubila tista dobrota, ki nam je vsem (bila) položena v naše bistvo, se mi vedno znova dokazuje to, da je mnogo dobrote med nami. Da so na svetu, okrog mene, resnično dobri ljudje, ki se odločajo za prijaznost. Ki jim ni mar, ker vedo, da bodo kdaj (ali pa mnogokrat?) poteptani, razočarani in prizadeti, ampak gredo naprej, s pokončno hrbtenico in z jasnim ciljem. Na svoji poti pa osrečujejo ljudi.

In včasih je dovolj že samo to, da človeka srečaš na ulici, ga pozdraviš in mu zaželiš lep dan.

To so malenkosti, ki štejejo. To so malenkosti, ki to niso.

Nov začetek

Poletje Počitnice se zaključujejo in jaz se poslavljam od njih.
Dani so mi bili trenutki svobode, zanimive izkušnje in prijetni spomini.

Prihaja čas, ko se bom spet oblačila po plasteh in se (skoraj) vsako jutro odpeljala v ljubljansko kotlino (in nemalokrat tudi meglo).
Pričakujoč, da se bo vsak dan nekaj lepega zgodilo.
Občudujoč rože na tržnici v prestolnici.
Hiteča sem in tja, obenem pa vedno pripravljena na dolge pogovore ob kavi. Ali dveh. :)

Pripravljena na nova znanja in nova spoznanja,
z željo po dobro izkoriščenem času.

In hkrati se puščam presenetiti tistemu, kar me v tem letu skrivnostno pričakuje.

Lepo in malo manj lepo.

S čudovitimi ljudmi, ki vrtijo moj svet.

Dobrodošel, oktober; dobrodošlo, novo akademsko leto. :)

Hvaležna

Včasih pride tak dan, ko obsedim in obnemim. Dan, ko se ponovno zavem, kakšen dar je vse to, kar počnem in kako zelo sem za to hvaležna.

Ne znam opisat občutka, ki me preplavlja, ker so to neopisljive stvari, ki jih iz dna srca privoščim vsakomur.

Ustvarjanje glasbe z otroki, najbolj čistimi in čutečimi bitji na svetu, skupaj z ljudmi, ki so zame cel svet, je preprosto kot raj na zemlji.

Hvaležna sem.

Ker me Življenje vedno znova preseneča in razvaja in ker sem tako zelo Ljubljena.

Španija: pred, med in po

Letos ni bilo casa, da bi ze pred pevskim popotovanjem kaj zapisala, zato pa to pocnem sedaj, ko ze preko 10 ur sedimo na busu in bomo kmalu preckali spansko mejo. Ko smo se v Logatcu napokali v cednega modrega mercedesa, smo si razdelili lunch pakete in se odpravili. Dejan nas je opozoril na "cesto spred in zad naslednih 20 ur". :) Kitara se je kaj kmalu oglasila in sprosceno petje se je slisalo tja do 11. ure zvecer, ko smo po postanku za nezaspane v dvd player dali Mission in mene ob prvih taktih Gabrielove oboe ze ni bilo vec. Ostali so menda vztrajali se pri naslednjem filmu, za katerega pa ne vem niti naslova, ker so sedezi v modrem lepotcu tako udobni, da sem zares odprla oci sele na postojanki za toaleto malo cez sedem zjutraj, ko smo ze vonjali morje in trgali sivko.
Avtobus sluzi tudi kot pevska dvorana za vajo na kolesih, tako da nam tekmovalni program ne uide niti na poti.
Pred pol ure smo imeli ze kosilo in sedaj nas caka se dobri dve uri do Lloret de Mara, ki je nasa danasnja koncna destinacija. Na levi vidimo morsko obalo, pred in za sabo pa se vedno sivo cesto. Miha predstavlja nas letoviski kraj, ki nas bo gostil naslednjih 5 dni.
Vreme zaenkrat je toplejse kot doma, oblacno brez dezja.
Komaj cakamo check in, da se razpakiramo in poskusimo, ce je morje se slano. :)
¡Hasta luego!

***
Zgornje vrstice sem zapisala na poti v Lloret de Mar in potem kljub mnogim spodbudam moje drage soaltistke Lucije zanemarila pisanje poročila.

Zato bom danes na kratko skušala zaobjeti naše dni, ki smo jih preživeli ob Costa Bravi in podoživet občutke, ki so mi bili dani v teh nekaj dneh.

Ves čas nas je razvajalo toplo sonce in nebo, ki ni puščalo (razen enkrat ponoči).

Zalogo isla mintov smo imeli dovolj veliko, da nismo vseh polizali. :)

V sredo smo imeli stojnico, na kateri smo predstavljali naš zbor in domovino. Obiskovalce smo razvajali z domačo potico, medico, medenjaki in medom. Lahko si mislite, kaj je najprej pošlo. :)

Tekmovalni program smo odlično odpeli v sredo zvečer, v zelo akustični cerkvi v Lloret de Maru, ki nas je razvajala s krasnim odmevom. Ko smo se objeli in si čestitali za super odpet repertoar, smo pospravili koncertno uniformo in še na plaži, v mraku, odpeli nekaj pesmi ob kitari. Nekateri smo šli gret postelje prej, drugi kasneje, smo pa v četrtek vseeno po večini okupirali modrega lepotca in se odpeljali na Monserrat, se razvajali z lepim razgledom in pogledom ter nato obiskali še Barcelono in od zunaj občudovali Sagrado Familio (ki je pred tremi leti izgledala drugače :)).
Zvečer smo v Lloret de Maru še skočili v morje in uživali v plavanju med visokimi valovi Sredozemskega morja.

V petek smo ves dan pohajkovali po najbolj znani barcelonski ulici Rambli, se razvajali ob pogledu na barcelonsko marino, šli v trgovince in malo po 17. uri zapeli v barcelonski katedrali. Ta sicer ni postregla s krasnim odmevom, smo pa vseeno dali vse od sebe in navdušili poslušalce.

Sobota se je začela z dobrim hotelskim zajtrkom in odlično kavo, nadaljevala pa pevsko. Ob 12. uri smo pred cerkvijo odpeli malo manj kot enourni program in mimoidoče navdušili s harmoniko, plesom polke (ki jo tujci prav hecno plešejo :)) in Katalonce razvneli z njihovo Marieto Cistellero. Nad našo izvedbo so bili navdušeni in takrat je v naš "klobuk" padlo kar nekaj kovančkov.

Po kosilu je večina odhitela na plažo, ob 17. uri pa smo se zbrali pred mestno hišo, kjer so razglasili rezultate tekmovanja. MePZ Adoramus je prejel dve zlati plaketi - v kategoriji sakralne glasbe 93 točk, v kategoriji katalonske ljudske glasbe pa 91 točk in nagrado za drugo najboljšo uvrstitev v kategoriji.

Dolgo smo ploskali še ostalim zborom ob prejemu njihovih plaket, ob koncu pa prisluhnili še zmagovalnemu zboru iz Islandije, ki je upravičeno absolutni zmagovalec.

Po večerji smo odhiteli proti dvorani, kjer je bil zaključni koncert in je vsak sodelujoči zbor odpel dve pesmi po lastnem izboru. Tako smo na lep način pevsko zaključili bivanje v Španiji, naslednje jutro pa zložili potovalke v avtobus in se odpeljali proti domu.

Proti večeru smo se ustavili v Monaku in si ogledali razkošje bogatije (ter se čudili vsemu videnemu), potem pa pomahali morju in na avtobusu vsakemu izmed pevcev uresničili glasbeno željo. Moje glasilke so se nekje na drugi četrtini avtobusa vdale, ostali so vztrajali do konca. S svojo sproščenostjo in humorjem je pevski del popestril naš kitarist Miha, vmes zamenjal struno in nekajkrat zaprosil za EPP. :)

Ob 23.30 so sledila "dnevna poročila", ko smo se zahvalili vsem glavnim krivcem za naš uspeh in organizatorjem potovanja. Potem smo se po radijski zvezi povezali še z gospodom iz Gliwic (to je bil spet naš vedno zabavni Miha) in se do solz nasmejali. Za dozo smeha je poskrbel tudi predsednik Dejan, ki je povedal, da radijska postaja ob 24h avtomatsko preveže na Radio Ognjišče, ko je na sporedu samo še molitev. Takrat smo se zahvalili za prijeten teden in se priporočili za varno nadaljevanje poti ter srečen povratek domov.

Zbudila sem se ob 4.30, ko sem pogledala na desno in ugotovila, da smo na Uncu in da bi bilo dobro zbudit mami, ki mi je obljubila, da me pride pobrat.

In tako se je ob 4.40 naše popotovanje zaključilo.

Obogateni za  lepe spomine in utrjene prijateljske vezi pa že zremo proti novim projektom, ki nas čakajo in se jih veselimo.

fotke so last Bojana :)

9. 9.

Ne spomnim se, kdaj sta jo prinesla domov, ker mi je bilo 21 mesecev.

Spomnim pa se, da je imela rada dudo in da ji,
ko je začela govorit, ni bilo ime Marija, ampak Vavi.

Že takrat je bila rada šefica in to se do danes ni spremenilo. :)

Samo malo starejši sva, odraslejši, zrelejši in odgovornejši.

Pa še vedno enaka otroka, ki ju pestujeva v najinih srcih.

In jima včasih dovoliva, da prideta na plano.

Vse najboljše, Meri! ***

Preveč

Preveč misli,
preveč idej,
(pre)poln email,
velika zaloga novih papirjev,
lepi novi satenasti trakovi,
refresh na pinterestu,
tisoč stvari, ki bi jih rada naredila
in še ne-začeta snov iz metafizike.

Nadaljevanje je verjetno jasno.

Samo še 9 dni.

Potem pa bo.
Čas za vse tisto,
kar gre zdaj na stranski tir.

Rožico sem pa ujela na Lošinju.

In jo "narabutala" in podtaknila

doma v korito.

Pa se je prijela in raste. :)

Hodi ob meni

Ne hodi pred menoj,

morda ti ne bom sledil.

Ne hodi za menoj,

morda te ne bom znal voditi.

Hodi ob meni

in bodi moj prijatelj.

~Albert Camus

foto: Helena

Prvi september

Mesec, ko imam še počitnice,

pa se bom vseeno tudi učila.

Za še zadnji izpit.

Mesec, ko se bomo z zborom

spet šli potepat.

V Lloret de mar in Barcelono.

Mesec, ko bom spet šla za kateder.

Mesec, ko bom spet videla
vse moje pevčke otročke na kupu.

Mesec, ki mi je zaradi študentarije

postal tako zelo ljub.

Mesec, ko sem doma

in zjutraj v miru pristavim za kavo.

Mesec, ki bo prinesel jesen,

ki bo vse odela v lepe, tople barve.

Mesec, ki prinese vreme,

da lahko nosim šale,

brez da bi me ljudje na ulici hecno gledali.

Mesec, ki mi daje šanse,

da hodim na spontane obiske

in na kavo s cimetom. :)

Zadnji avgust

se je začel na Primorskem, na hribu, od koder se je ponujal lep razgled.

Potem pa sem prišla domov in bila home alone. In poklicala teto, če se lahko povabim na tisto kavo ob treh.

Pa sem se še zadnjič v avgustu s kolesom odpeljala k njej, dobila kavo, jedla piškote od naše mame Ane, klepetala, fotkala rožice in se pustila razvajat.

In spet ugotovila, kako zelo je življenje lepo. In se odločila, da bom tudi sama nekoč ena super teta. :)

Lep dan

je danes.

Tako zelo lep, da še sonce drugače sije in da bi se še Lera samo crkljala. Ker zanjo sicer ni opcije, da bi bila par minut pri miru. :)

foto: Ema

Trojka

Ne, nisem igrala košarke (že dolgo ne, pa tudi kadar sem jo, mi ni šlo preveč dobro od rok :)).

Danes, ko sva z A. ob kavi spet reševali svet, me je spomnila, da ima moj blog danes rojstni dan.

Takšen plan sem imela, še v nedeljo, da bomo v ta namen jedli torto (razlog je čisto upravičen, a ne?!), pa se je izcimilo drugače. Saj veste; človek obrača, Bog obrne.

Kljub vsemu pa sem naredila eno hitro torto. Kar tako, iz washija in malo črnega kulija. In strašno mi je všeč. Pa še obstojna je. In ni se mi treba sekirat, da bi se kje poznala.

Spet sem pomislila, zakaj je nastal blog in se natančno spomnila Tamarinih besed, ko me je nevede prepričala v to.

Ponovno in zopet in znova sem hvaležna in vesela, da ga imam.

In vam in vas, ker se vračate. In skupaj z menoj verjamete v sonce!

Današnji dan

V sredo je bil en tak ... zanimiv dan.
Ko se ti v določenem trenutku vse zazdi nesmiselno in brez veze in ne veš, če sploh imaš cilj. Pa vseeno (naivno) verjameš, da ga ima Nekdo drug.

In ko se je vse zdelo že čisto izgubljeno in sem mislila, da bi bilo najboljše it spat, je A. napisala SMS ob 20.15, naj pridem v Ljubljano. Do 21.30, ko je šel zadnji avtobus, sem imela čas zmetat par stvari v vrečo, se hitro stuširat, umit in posušit lase in se odpravit.

Potem pa je bil lep večer. Sprehod po stari Ljubljani in potem še dolg klepet - do jutranjih ur.

Oh. Kako znajo prijatelji rešit cel svet.


Danes ... danes pa sedim za svojo pisalno mizo in študiram Pavla. Še malo, pa bo. Da bom šla lahko oktobra v tretji letnik. :)

13 stvari, ki jih močni ljudje ne počnejo

1. Ne izgubljajo časa, da bi se smilili sami sebi.
2. Ne prepuščajo drugim moči nad seboj
3. Ne bojijo se sprememb.
4. Ne izgubljajo energije zaradi stvari, ki jih ne morejo spremeniti.
5. Ne skrbi jih, da bi ugajali vsakomur.
6. Ne bojijo se premišljeno tvegati.
7. Ne objokujejo preteklosti.
8. Ne ponavljajo istih napak.
9. Ne zavidajo uspeha drugim.
10. Ne odnehajo po prvem neuspehu.
11. Ne bojijo se biti sami.
12. Ne mislijo, da jim svet kaj dolguje.
13. Ne pričakujejo takojšnjih rezultatov.

Tole je nekje sposojeno. Ne vem več, kje. Je pa včasih dobro prebrat. :)

Ni še čas

Huh, danes mi ne gre.

Kot mi ne gre že nekaj dni.

Pestujem misli,

jih obračam,

preoblikujem,

jih pošiljam proč.

Pa ne gredo.

Nočejo it.

Morda pa samo ni še pravi čas.

Proti Međugorju in nazaj

In šest dni drugačnega ritma,

drugačnih "predavanj" in razmišljanja.

In ne glede na to, kam greš,

so prijatelji tisti,

ki vrtijo tvoj svet.