Palčki pomagalčki

V tem večeru se hvaležno oziram v današnji dan,
hvaležna sem za vse, ki sem jih srečala
za vse, ki sem jih imela v mislih,
za produktivnost
in rahlo utrujenost, ki sedaj naznanja,
da bom šla zgodaj spat. :)
Jernej in Izak sta včeraj šla na svoje prvo skupno
oče-sin potovanje,
v London.
Izak je prvič letel s potniškim letalom
in verjetno ima navdušenost nad letali
in letenjem
po očiju. :)
Vem, da se imata krasno,
s seboj sta vzela tudi družbo
in menda vsi skupaj zelo uživajo.
Pa vseeno komaj čakam, da prideta domov. :)
Drejc že spi,
meni pa v tem trenutku delajo družbo
Palčki Pomagalčki.
Tako sem jih poimenovala
in tisti dan,
ko je Vladka objavila domačo nalogo,
je takoj eden od Pomagalčkov skočil v moj krog.
Domačo nalogo (motiv v krogu) prinašam šele danes,
ker sem strašno neresna učenka
in sem zvezek do danes pozabljala doma. :)
Pokazala jo bom tudi v novemberski galeriji,
saj je s pripomočki Najlepšega para res užitek ustvarjat.
Hvala sošolkam in učiteljicama
za prijazne komentarje in ocene. :)

Najboljši avto

Najboljši avto vozi srečne ljudi.

Enkrat sem videla fotografijo

mislim da fička (ali pa je bila stoenka, ne spomnim se točno),

na katerem je bila zapisana zgornja misel.

Zelo se strinjam z njo;

ni važno, katere znamke in model in letnik avta voziš,

če si v njem srečen,

je avto najboljši. :)

Za gospoda, ki s svojo ženo in hčerko vodi avtohišo,

sem ob njegovem okroglem jubileju izdelala tole voščilnico

s posebnim odpiranjem.

Še dobro, da ni popolna, da bom lahko tehniko še izboljšala. :)

V notranjost sem zalepila željo, naj ujame svoje sanje,

saj mi je njegova žena zaupala, da mu bo za rojstni dan izpolnila dolgoletno željo. :)

Zaradi posebnega odpiranja (3. domača naloga v MŠPU) jo odlagam na poličko domačih nalog

in zaradi uporabljenih izdelkov Najlepši par jo pripenjam v Galerijo meseca novembra.

Angelček

Preprost angelček je odletel k našim prijateljem,
ki so tudi povečali svojo družinico.
Tudi njim se je rodil drugi sinček -
pa sva že dve - mami, blaženi med fanti. :)
Zaradi uporabljenih izdelkov Najlepši par
lepim v galerijo meseca novembra.

Polet

Polet je za 50. rojstni dan dobil
družinski prijatelj družine mojega moža.
Slavljenčeva žena me je prosila, da izdelam bon za polet
in s tastom sva združila moči.
On je spesnil vsebino,
jaz pa sem oblikovala naslovnico.
Hitro se mi je v glavi odvil film,
kako in kaj bom naredila,
katere "elemente" bom vključila v naslovnico
in Tinina prva učna ura v Mali šoli ustvarjanja
je bila kot nalašč ob pravem času,
da sem lahko z bonom
opravila domačo nalogo.
Objavljam jo šele danes,
ker je slavljenec včeraj slavil. :)
In počasi se vračam tudi k objavljanju izdelkov,
z veseljem pa tale bon odlagam
na svojo poličko domačih nalog 
ter zaradi uporabljenih Tininih šablon
lepim v galerijo meseca novembra.

Krmarjenje

Krmarim med Izakom in Drejcem,

med njunimi potrebami,

klicih po pozornosti,

jokajočih pogledih,

hudih krikih.

Včasih tudi kakšno histerijo doživimo.

Diham globoko in se trudim ne reagirat na prvo žogo,

ker je to najslabše.

Afekti so dobri, samo reakcije, ki jih bi včasih naredila kot njihovo posledico,

so strašno slabe.

Krmarim med srcem, razumom, čustvi in tistim,

kar mi je prineslo znanje iz faksa.

To zadnje je še najtežje, resnici na ljubo.

Ne vem, če delam prav,

Jerneja sprašujem za potrditev in si želim,

da bi, ko odrasteta,

vedno čutila in globoko v sebi vedela,

da sva se resnično vedno trudila

dati največ in najboljše,

kar in kakor premoreva.

In na koncu vedno ugotovim,

da je mirno srce,

ki z objemom sprejme otroka,

tisto, ki vse naredi prav in tako, kot je treba.

Drejc

V četrtek sva šla z Izakom pred malico na malo hitrejši sprehod.
Čez rok sem že bila in mislila sem si,
da lahko malo pospešim zadeve,
če se bom malce hitreje gibala in spodbudila dete, da pride na svet.
In res, ko sem se med Izakovim počitkom še sama ulegla na kavč,
me je prvič zašraufalo.
Jernej je bil v službi
in do treh, ko so se mi popadki zdeli res popadki,
čeprav še čisto neredni,
ga nisem nič obveščala o dogajanju.
Ob treh sem mu samo napisala,
če pride domov, ali bo kaj podaljšal službo.
Pridem domov je bil odgovor,
jaz pa sem stisnila še
Če se mi kaj prav zdi, imam popadke.
Stvar je še vedno bila zelo neredna,
zato sva spila kavo in smo šli še v trgovino.
Med vožnjo, ko nisem mogla stat,
so bile bolečine že kar hude, v tisti uri
pa so bili kakšni trije, morda štirje popadki.
Po prihodu domov sem še nekaj pospravljala,
Izaka sva nato dala spat,
malo sva se pogovarjala in popadki so postajali vse močnejši in rednejši.
Iz prvega poroda imam izkušnjo doživljanja umetnih popadkov
in to leže, na hrbtu in v resnici nisem vedela, kakšni so
naravni popadki ter kako močni morajo bit, da je to to.
Ob devetih zvečer sva šla z Jernejem še na sprehod po vasi,
odnesla smeti na eko otok
in štopala, na koliko časa se ponavlja interval.
V eni uri so se iz 8 minut hitro začeli pojavljat na 5 minut
in ko se mi je zdelo, da so zelo močni in še bolj pogosti,
bili so že na 3 minute,
je Jernej poklical svojo mami, da bi pripeljala Izaka,
ker greva po dojenčka.
Vse te popadke sem predihala na nogah,
ob popadku rahlo počepnila,
se zibala v bokih
in ko je bila bolečina res huda,
sem se ob vsem tem še z rokami uprla ob steno.
To mi je zelo olajšalo bolečino.
Ob 23.20 sva Izaka predala mami in atu
in se odpeljala dojenčku naproti.
23.40 je bila ura, ko sva parkirala pred porodnišnico,
vstopila in nič trkala.
Tam sem predihala še dva popadka,
ko je prišel tretji,
mi je med njim odtekla voda in čutila sem,
kako se je otrokova glavica spustila v porodni kanal.
Jerneju sem rekla Potrkaj, rodila bom, glavico čutim,
on je potrkal in takoj je bila akcija.
Babica me je pregledala,
v tem času pa je iz porodne prišla že babica,
ki je 7 minut kasneje porodila Drejca.
Moja zelo dobra znanka iz gimnazijskih let,
za katero nisem vedela,
da je zaposlena v porodnišnici
in ki sem je bila v tisti noči tako zelo vesela.
Lepo jo je bilo tam srečat po tako dolgem času. :)
Ko so me na invalidskem vozičku dostavili v porodno sobo,
sem zlezla na posteljo
in čez 7 kratkih minut
je najin zlati fantek že zajokal.
In potem sva jokala še midva
in smo se crkljali in veselili.
Sprejela sva ga v našo družino s kratko molitvijo,
ga pokrižala in mu zaželela,
da mu Življenje napiše čudovito zgodbo.
Doma smo v nedeljo prižgali najino poročno svečo
in se veselili ter zahvalili vsi štirje skupaj.
Za dar novega življenja,
srečnega, zdravega in hitrega poroda,
naše medsebojne ljubezni
in vsega lepega,
kar nas še čaka.

Kam hitiš?

Kam hitiš, fantič moj?

Tolikokrat v zadnjih dneh se spomnim,

kako je bilo,

ko si Ti prihajal na svet.

Kako sva Te neučakana pričakovala,

kako sva se Te veselila

in končno razveselila ob Tvojem glasnem prihodu.

In sedaj...

Sedaj počasi postajaš veliki brat.

Opazujem Te v vsej Tvoji nežnosti,

ki jo premoreš,

ob Tvojih nežnih dotikih,

iskrenih objemih,

prepričljivih ne-jih,

zanesljivih ja-jih.

Skoraj ne dojemam,

kako zelo dobro že vse razumeš.

Prosim, odnesi v smeti.

In Ti greš, odpreš vrata omarice, vržeš v smeti,

zapreš vrata omarice in prideš nazaj.

Kako vneto nam vsak dan kaj pripoveduješ.

Kako rad se voziš s svojim poganjalcem,

pobiraš jabolka, hruške, slive

in jih skrbno odlagaš v svojo lolo.

Točno veš, česa ne smeš

in točno veš,

kako boš mene lažje prinesel okrog,

kot očija.

Rad se igraš s svojim traktorjem,

z veseljem karkoli pomagaš

in zvečer, ko Te vprašam,

kaj bi jedel za večerjo,

mi skoraj vsak dan praviš,

da bi jaca.

In vse to in še več si Ti,

mali mož,

ki si še lani nebogljeno ležal v najinem naročju,

bil ves odvisen od naju,

danes pa si tako samostojen,

krepak in zvedav!

Naj Ti Življenje napiše čudovito zgodbo,

mali moj korenjak!

In vedno, vedno imej srce polno ljubezni,

takšno kot je danes.

Bodi iskren,

ravno prav samosvoj,

čuteč in nežen.

Prijazen in nasmejan.

Zaupaj.

In nikar, nikar se ne ustavi,

svet je Tvoj!

foto: Tamara Bizjak

Mi štirje

Če želiš spremeniti svet,

pojdi domov in

imej rad svojo družino.

sv. mati Tereza

Vse tri fotografije so delo

izjemne

Tamare Bizjak.

In tako teče čas

Na morju smo bili pred vročinskim valom,
zato ga sedaj pač preživljamo doma
in si vsak po svoje blažimo vroče dni.
Pripravljamo stvari za dojenčka,
malo pospravljamo,
malo delamo okrog hiše in v njej,
obiskujemo prijatelje,
gremo na izlet,
pobiramo jabolka
in potem pečemo dobre
pite in štrudle in vse tisto,
čemur osebna tehtnica ni najbolj naklonjena. :)
Še posebej ne tista v ginekološki ambulanti. ;)
Še vedno čakam pisarno,
da bom lažje in več ustvarjala,
pravijo pa, da je potrpljenje Božja mast. :)

Med Izakovim prvim izletom z letalom. :)

Hvaležna

Že stokrat sem obljubila, da bom bolj vestna in redna.
In že stokrat sem si rekla, da ne držim besede.
Mene verjetno še najbolj mori, ker blog sameva.
Ker pogrešam pisanje,
ker čistočisto malo pogrešam čas, ko bi se lahko v miru usedla za računalnik in kaj prebrskala.
Ker pogrešam svoj delovni prostor, ki je zaenkrat še nekje v oblačnatih sanjah.
Ker si želim, da bi tu ostali zapisi in fotografije - ker je včasih hitreje in lažje prebrat na spletu, kot pa gledat foto albume (ki jih vseeno imamo, da ne bo pomote).
Pa prihaja spet tisti čas,
ko hodim v knjižnico,
nabiram literaturo, si sposojam strokovne knjige - tiste, ki jih slučajno še ni na naši knjižni omari,
tipkam in preoblikujem stavke,
se učim, razmišljam, čutim.
Ne vem, če sem se že kdaj prej tako z veseljem učila - za izpite in za življenje,
kot se ravno te dni, te mesece.
Lepo je in toplo mi je pri srcu,
ker sem zares našla tisto, kar me veseli,
našla sem pot, ki je zame.
Ne pravim, da pot ne bo imela več križišč.
Ampak to, da je prava in da se bom na križiščih lažje in raje odločala, kakor bi se recimo par let nazaj.
In hvaležna sem za to.
Za najdeno pot,
za mirno srce,
za moža, ki me podpira in razume in spodbuja
in za Življenje, ki me je do sem pripeljalo in me že marsičesa naučilo.

Zadnji dan

To, da sem študentka in da se je Izak rodil
konec prvega tedna drugega semestra,
mi je letos prineslo skoraj mesec dodatne porodniške. :)
Danes pa teče najin zadnji skupni dan,
preden spet sedem v študijske klopi.
Ta porodniška je bila čarobna,
uživala sem vsak trenutek,
včasih malo zabušavala,
delala voščilnice,
skrbela, da so naši stroji vse oprali in posušili,
preseljeni smo pričakali jesen in zimo
in zdaj z veseljem čakamo pomlad. :)
Obljubim, da bom kmalu pokazala,
kaj vse se dogaja na moji ustvarjalni mizi
in da bom šla na obisk na bloge,
ki jih sedaj samo na hitro preberem,
komentarje pa pišem samo v mislih.
Hvala za vsak vaš obisk
in topel komentar,
božajo mojo dušo.

Skoraj eno leto nazaj.

Sonce, tako pričakovano

Spet je v našo kotlino prišlo sonce
in resnično sem ga vesela iz vsega srca.
Čisto potiho in zelo na hitro vsake toliko časa pogledam v nebo in preštejem letala,
ki jih vidim.
Zapiske imam pred seboj odprte,
markerje lepo zložene,
Izakove igrače so po tleh
in vse svoje knjige je danes že marljivo prebral.
Sedaj spi na soncu, kot je že tolikokrat do sedaj
in še namesto mene nabira vitamin D.
Moram študirat,
čeprav me matra, ker nisem prejšnji teden naredila niti ene voščilnice
in ker ste vse ustvarjalke tako pridne, da rada občudujem vaše mojstrovine.
Sem pa vsaj bila pri frizerju prejšnji teden, hura!
In kupila sem si nov parfum. Za nove začetke starih poti na faks. 😊

CCT #1

Prejšnji teden mi je uspelo naredit voščilnice za izziv odštevanja tednov do letošnjega božiča, žal pa mi je zmanjkalo časa za objavo, da bi lahko voščilnice tudi linkala na njihov blog.

Tako danes samo objavljam, da dokažem, da sem res bila pridna, svojih prvih 6 božičnih voščilnic, ki že potrpežljivo čakajo na december. :)

Izdelala sem jih po sledeči skici:

Barve so modre in rjave, pač zimske in malce toplejše. :) Na vse sem toplotno embosirala Tinin napis in dodala lesen gumbek za srečo. Zaradi napisa in kvadrata s šivom lepim tudi v januarsko galerijo Najlepšega para.

Sedaj pa že premlevam v glavi novi izziv z barvami in upam, da tokrat uspem tudi objavit, kar bom zložila skupaj.

Krasen dan ti želim in hvala za vsak obisk mojega bloga - veliko mi pomeni. :)

Dobre misli

Na skupnem mailu od razreda, ki je sicer sedaj že za eno leto bolj izobražen, kot sem jaz (pa še vseeno so to moji sošolci, ki jih zelo pogrešam), sem izvedela, da je eden od profesorjev resno zbolel in Helena je takoj predlagala, da mu pošljejo kakšno voščilo z dobrimi željami po čimprejšnjem okrevanju.

Hitro sem ji pisala, če lahko voščilnico jaz izdelam in tako sem danes med Izakovim dopoldanskim spancem uspela naredit voščilnico. Uporabila sem Sizzix kvadrate ter Sizzix kaktus, napis pa sem sestavila iz Tininih štampiljk. Barv ni bilo težko izbrat, saj sem takoj pomislila na vijolično-lila, ki je barva upanja, zraven pa sem skombinirala še rumeno, njeno komplementarno barvo.

Ko sem jo postavila in zlepila skupaj, mi je v desnem zgornjem kotu nekaj manjkalo, zato sem dodala še tri kristalčke, da malo zaokrožijo celoto.

Voščilnica gre že kar danes na pot, da jo bodo sošolci napisali in poslali profesorju.

Jaz pa jo prijavljam na izziv pri Keti ter pripenjam v galerijo Najlepšega para - ko bo spletna stran spet na voljo (zaradi uporabljenih štamplijk).

Vam pa želim krasen dan in zvrhano mero zdravja.

Še osem mesecev

Junija sem si rekla, ah, pa saj imam še osem mesecev!
Teh osem mesecev se je sedaj, kot bi rekel keks, prelevilo v en mesec.
In ne, to ni cel mesec.
V tem mesecu bom morala si želim naredit še tri izpite,
začet ustvarjat božično-novoletne voščilnice za čez 11 mesecev,
naročit fotografije in jih lično preuredit v album,
spet začet telovadit,
it k frizerju
in se psihično pripravit na to, da je Izak zares že dovolj velik, da gre v varstvo,
jaz pa nazaj na faks.
Saj navzven se delam pogumno in veselo,
navznoter pa me vseeno čistočisto malo stiska.
Ampak saj bo šlo.
Fantek je vesel in družaben
in pri mami v varstvu z družbo še nekaj malih škratkov se bo imel nadvse fino.
Neskončno lepo je biti mami
in sedaj razumem tudi vse tiste "mami stvari", ki so se mi morda še par let nazaj zdele čudne.

Nov začetek

Prvi prvi. Dan, ko sem včasih delala hude sklepe in jih pisala v svoje zvezke. Potem sem pa tiste srečne sklepe nesrečno našla čez par tednov, pozabljene in iz misli odmaknjene.

Letos nimam sklepov.
Imam samo nekaj želja.

Da bi se imeli še bolj radi.
Da bi bili vsaj tako zdravi, kot do sedaj.
Da bi si iskreno zrli v oči in se znali slišati.
Da bi naše roke znale objeti
in da bi srce znalo poslušati in čutiti.

In vse lepo in prej našteto tudi vam!