Prijatelji

"Dobrega zdravja in dobrih prijateljev nikoli ne imej za samoumevne."
Tole misel sem nekje prebrala, pa ne bom trdila, čeprav se mi dozdeva, kje (da avtorstva ne pripišem napačni osebi).
Sem pa v nasprotju s tem, da ne vem, kdo jo je zapisal, popolnoma prepričana o njeni resničnosti.

Na misel mi prihaja vrstica iz Svetega pisma: "Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega." (Prim. 1 Kor 13,11)

Pa ne zato, ker bi mislila, da sem odrasla, ampak zato, ker se mi zdi, da v nekaj letih, ko gre adolescenca mimo, čisto zares začneš popolnoma drugače gledat na mnoge stvari v življenju.
Zguljena fraza, ampak starši kar naenkrat postanejo krasni svetovalci in polni modrosti, ki si jih je vredno včasih kar kam zapisat. Zguljena fraza zato, ker jo vedno znova in povsod vsi ponavljajo.

Hecno, ampak malokrat pa se omenja to, kako zelo pomembna in dragocena ti postanejo prijateljstva. Postaneš izbirčen, veš kaj točno te moti, veš s katerim človekom lahko lažje sodeluješ, s kom se je prijetneje pogovarjat, kdo ti postavi ogledalo in kdo ti samo kima. Zaveš se, da v resnici ni pomembno to, koliko prijateljev vrti tvoj svet, temveč predvsem to, kako intenzivno ga vrtijo.

Zadnje tedne veliko razmišljam o tem, kdo so tisti pravi prijatelji. Pa tudi o tem, ali sem sama dobra prijateljica. Včasih se vprašam, s čim sem si zaslužila to čudovito nagrado, da imam tako dobre prijatelje, krasne ljudi, za katere se zdi, da so poslani na mojo pot vedno ob pravem času.
Pa vendar, ni ga razloga, ki bi opravičil to najlepše darilo. Zavedam se, da so mi podarjeni, da so pravi blagoslov. Podarjeni iz čiste Ljubezni.

Hvaležna sem zanje. Mojemu življenju dajejo poseben smisel in vsakemu dnevu svojo barvitost.

Vse na pravem mestu

"Ti pa si mi spregovoril na srce. Postal si beseda v mojem srcu, saj je moje srce končno umolknilo in ostalo brez besed. Zdaj vem, kaj pomeni priti pred tvoj obraz in ti reči, da prihajam praznih rok in da nimam ničesar, kar bi ti ponudil. Nisem junak, nimam odlične vztrajnosti in zaslug, niti uspešno skritih porazov. V jutrih, ko razen svoje prisotnosti nisem imel ničesar, si mi nežno pokazal moje uboštvo in mojo krhkost. Ubog in krhek sem - ne samo v prezgodnjih jutrih in nemočnih poskusih, da bi nekaj neuspešno naredil. Ko sem pred teboj, moj Bog, sem vsakič ubog in krhek. In kakšno veselje - vsakič, tudi prazen, da si te lahko zaželim vsega! Brez tebe nisem nič, s tabo sem vse." ~Zgodaj zjutraj, odlomek,  avtorja Janeza Rusa v knjigi Modrine

foto: ema

Točno tako, kot je Janez zapisal, se počutim v zadnjih nekaj dneh. Nemirna v sebi, razdvojena, slabe volje, napeta, razdražena (in še vsi pridevniki z negativnim prizvokom bi tukaj prišli v poštev). Praznih rok, nimam ničesar dati. Vsaj ne ničesar dobrega.
Pa vendar vedno v takih trenutkih (spet) ugotovim, da me nekje čaka On, ki razume, brez da pojasnjujem. On, ki ves čas nežno trka na vrata srca, pa včasih to trkanje nenamerno preslišim. Trka Tisti, ki ve, kaj potrebujem in mi to da. Samo, če Ga prosim in Mu dovolim, da vstopi. Čisto blizu je, na dosegu roke. Ne potrebuje velikih besed, samo skromen "Da, Gospod, pridi!". In to Mu je dovolj. Takrat vstopi in objame s svojo nebeško toplino in neskončno Ljubeznijo. Raztrosi mir, ponovno da moči in vlije zaupanja.
Pa zopet in spet dokaže, da kjer je On na prvem mestu, je vse na pravem mestu.

Dvojkica :)

Danes ni kar en dan. Je poseben dan. :)
Ker danes je že dve leti, odkar je nastal tale blogec. :)
In jaz sem vesela. In zadovoljna, da ga imam.
Malce je kriva, za to, da blog sploh obstaja, moja draga Tamara.

Čisto prva objava se mi danes zdi skoraj malce hecna.
Lanska objava na isti datum pa se mi ne zdi več tako hecna. Kvečjemu bolj meni podobna.

Zanimivo, kako zelo se človek spremeni v enem, kaj šele v dveh letih. Zori in se uči. Doživlja vzpone in padce. In postaja močnejši. Spoznava nove ljudi. Dovoli, da njegov svet barvajo drugačne barve in da v njegovem svetu rastejo drugačne rože, da druge ptice pojejo melodijo življenja. Vsakodnevno harmonijo misli ustvarjajo drugačne note in včasih se takt na hitro spremeni iz tričetrtinskega v dvopolovinskega. Višaji, nižaji in razvezaji so kar naenkrat dobrodošli in človek se v partituri ne ustraši več skoraj nobene modulacije.

O letnih časih in jesenskem poletju

Nimam svojega najljubšega letnega časa. V vsakem izmed štirih najdem pluse in minuse. In raje, kot da bi se nad minusi pritoževala, uživam v vseh plusih. :)

Je že res, da mi gre aprilski dež večkrat na živce, ampak nabiranje prvih rož, ki popestrijo travniško dotedanjo vegetacijo, preseže vse.

Tudi to je res, da mi pasja vročina med poletjem, ko švicaš že samo, ko si čisto pri miru, večkrat načne potrpljenje, je pa ni čez poletno brezskrbnost, mnoge izletke in izlete in 100 in nekaj skokov v morje.

Jesenski dež mi včasih ni prav po godu, se pa gozdovi odenejo v najbolj čudovite barve in ponujajo mnoge plodove, ki nam dajejo hrano in okrasje.

No, morda mi je pa zima vseeno še nekoliko bolj ljuba... Ker so talepi prazniki takrat, ker se do letos še ni zgodilo, da na sv. Barbaro ne bi bilo snega in tako svečke na torti vedno piham navdušena, ker je zunaj zimska pravljica. Pa lahko se oblačim v debele puloverje, pa v tadebele štumfe in nase navijam vse mogoče in tudi nemogoče šale. :)
Čeprav pa moram priznat, da me v marcu že močno močno srbijo podplati, ki čakajo, da spet obujem balerinke.

V tem trenutku pa... Uživam v jesenskem poletju. Nedelje dobijo drugačen pridih, sonce je še vedno toplo, pa vendar drugače toplo. Ptice se počasi poslavljajo, rože bolj žalostno cvetijo.
Moj brate je razočaran, ker je že skoraj konec počitnic, ena sestra se veseli maturantskega leta, druga pa fazanskega.
Sama pa čakam oktober. Da spet padem v rutino, ki jo, priznam, kar malce pogrešam.

Spomini

Tako zelo sem si hvaležna, da pišem dnevnik.
Ker se spomnim premnogih spominov, ki bi drugače potonili v pozabo.
Ker ob branju privrejo na dan mnogi občutki, ki bi tudi lahko bili pozabljeni.
Ker me ob branju vsakič znova opominja, da je vredno živet življenje, prav vsak dan, ki mi je podarjen. In ga v polnosti izkoristit.

Tako zelo sem si hvaležna, da si shranjujem vsa pisma, ki jih dobim in da imam shranjene vse pildke, ki so priromali na mojo mizo med poukom in vse tiste liste, ki so krasili moje stene v domski sobici.
Ker me spomnijo na vse lepe trenutke, ki sem jih doživela.
Ker me spomnijo na tiste ljudi, ki mojega sveta ne vrtijo več tako zelo intenzivno.
Ker me spomnijo na lepe večere, ko smo si v sosednji sobi naredile čajanko.
Ker me spomnijo na mojo cimro, s katero sva nad izparilnikom s svečko topili čokolado za fundie.
...
In na mnoge druge trenutke, ki jih hranim, globoko zasidrane v svojem srcu.

Life is good

V tejle kamrici že dolgo ni bilo napisano kaj daljšega. Kaj bolj razmišljujočega. Pa mi čisto paše, da je tako. Ko grem prebrat kakšno prejšnjo objavo, se vedno nasmehnem in si rečem, da mi prav nič ne manjka...

Pa mi res ne.

Krasen teden je za menoj.

Srečanje z gimnazijskimi sošolci in skok v Kolpo, pa malo gospodinjenja, obisk pri tetki, kino pod zvezdami s Tamaro in zdrav zajtrk na bone - na Trubarjevi, v prijetnem sobotnem dopoldnevu, ko se je Ljubljana kopala v soncu in ko je bilo po ulicah slišati veliko Angležev. Midve pa sva se sprehajali po naši čudoviti prestolnici s šalom okrog vratu. Danes me je večkrat prešinila misel, da se poletje počasi, a vztrajno bliža koncu. Dan je krajši, večeri so hladnejši in poletje vse bolj postaja takšno, jesensko, bi rekla.

Life is good, bi rekla Tamara. :)

(: tale lepotec je pa iz Lošinja :)

Tisto, kar naredi dan

Mothers are those wonderful people

who can get up in the morning

before the smell of coffee.

~Author Unknown

foto: ema

Je že tako, da ti najbolj paše mamina kava. Tista, katere vonj te zjutraj premami v trenutku, ko mati zakliče: "Neža, a boš kavo?"
Seveda jo bom. In ona to ve. Zato pokliče šele takrat, ko je skodelica, katere vsebina naredi dan, že pripravljena na mizi in čaka, da njena oboževalka prihiti v kuhinjo.

Deo Gratias

Takoj, ko smo prišli tja, sem dobila občutek, da bi to znal biti eden boljših tednov v tem poletju.
In je tudi bil. Ne glede na to, kako nas je skrbelo, ali bomo imeli dovolj animatorjev, ali bomo uspeli poskrbeti za vse in urediti vse tako, da bo vsem prav in prijetno.
Krasno smo se imeli. Otroci so bili nadpovprečno pridni, animatorji pripravljeni na akcijo in zabavo, starši pa z našim delom zadovoljni. Vsak dan bolj nas je presenečala vročina, pa smo bili tudi njej kos. V Banovcih smo se namakali po tri ure skupaj (ne da bi šli ven iz bazena, se razume).
Veliko smo se objemali in crkljali, pogledali nekaj risank in pojedli enormne količine sladoleda. In spili kar nekaj kavic. Pa ogromno vode. Pokramljali smo, se nasmejali in si obljubili, da se kmalu spet srečamo.

Najkrasnejši sončni zahod nas je presenetil prvi dan in slučajno sem imela možnost, da sem na telefončiču stisnila "fotkaj" in ga še na ta način shranila...

Res je bilo čudovito in "Deo Gratias",  bi rekel moj kolega iz faksa! :)