Vpis, boni in mesečna

Včasih se mi je to zdelo tako zelo ... idealistično.
Ampak v zadnjem času odkrivam, da morda pa sploh ni tako nemogoče ali pa neizvedljivo. Le potruditi se moram, da v kakšni manj prijetni stvari najdem nekaj pozitivnega.

Danes, na primer, sem skoraj 4 ure čakala v vrstah - za vpis, za bone in za mesečno. Od tega sem se uspela le vpisat, ker je gospa pri bonih pač po mojem 40-minutnem čakanju prišla ven iz prostora in rekla, da jih vzame le še 6, potem pa naj ostali pridemo po 15. uri (tj. čez 2 uri in pol), za mesečno pa sem prišla na vrsto na okencu in mi gospod reče: "Gospodična, zaman ste čakali, kartic nam primanjkuje!"

Čudovito.

V tem času čakanja sem se torej urila v potrpežljivosti, po tem, ko sem bila zavrnjena, pa sem pač ugotovila, da ne bo razburjanje koristilo ne meni, še manj pa komu drugemu... :)
Tega časa pravzaprav nisem vrgla stran, ker sem vmes poslala kar nekaj SMSov, ki niso bili čvekave narave (vsaj ne po večini :D), razmišljala in premišljevala.

Imejte nadvse lep vikend! :)

Njamastično*

Prejšnji teden sem iskala svoj stari preizkušen recept za muffine, pa ga nisem našla - ne med listki z recepti, ne na spletu.
Zato sem vprašala strica Googla, da je našel nekaj novega, a podobnega. Osnovnemu receptu sem sama dodala še nekaj dodatkov (le kakšni so muffini brez čokolade?!) in takoj se mi je recept zdel popoln.

V petek so muffinčke preizkusili srečneži, ki so prišli na srečanje v Trnovo :), *zvečer pa jim je Nina dala povsem nov pridevnik: Njamastično.

Danes sem to njamastično sladico spekla za moje najdražje in najožje družinske člane, ki so jih hitro pograbili in sedaj ... jih že skoraj ni več.


Z vami torej lahko delim le fotke in recept. :)


Za 24 srednje velikih muffinov potrebuješ:

• 250g moke
• 1 pecilni prašek
• 100g kokosa
• 100g sladkorja
• 1 vanilin sladkor
• 2 jajci
• 1dL mleka
• 75mL olja
• 180g kisle smetane
• višnje v kompotu (350g višenj)
• 100g jedilne čokolade

Vse sestavine zmešaš skupaj (ne pozabi pecilnega praška vmešati v moko!), daš v modelčke za muffine in približno 20min pečeš pri 180°C. (Ne me glede časa držat za besedo, raje malo pošpegaj, kdaj so lepo zapečeni. :))

Pa dober tek! :)

Za Gala. :)

Če bi danes pisala o tem, da me ljudje vsak dan znova na več načinov presenečajo, bi se že tako ponavljala, da bi si kdo lahko mislil, da o drugem ne znam več pisati ali celo razmišljati.


No, pa naj bo tokrat konkretna in resnična zgodba.


Po prvem letniku gimnazije, v začetku avgusta, smo se s skupino podobno mladih ljudi, pomešanih med starejše gospe in gospode, vračali iz Međugorja, kjer smo se s petimi malo večjimi in nekoliko manjšimi - meni podobnimi otroki, med seboj brati in sestrami, zabavali v zadnjem delu avtobusa in si krajšali dolgo vožnjo proti domu.
Dva starejša brata sta me predvsem odbila zaradi velikega daru govora in to sem jima mirno povedala, ona dva pa sta kritiko sprejela smeje in z navdušenjem in nadaljevala s svojo prostočasno dejavnostjo.
Potem smo se v Ljubljani poslovili in si obljubili, da se še srečamo.
In smo se res.
Čez skoraj eno leto, ko smo spet potovali proti Bosni in ko smo se že malenkost lažje prenašali. :)
Teden dni smo preživeli skupaj in se imeli noro lepo. In zabavno. Pravzaprav me je "dar govora bratov G." (uau, novo poimenovanje?!) začel zabavati in mi postal prav prijeten.

In potem dve leti skoraj nobenega kontakta, le redki SMSi in kakšen klic.

Nakar se danes ponovno srečam s to isto družinico in spet doživim dar govora mlajšega od bratov (starejši se mu ni imel časa priključit, ker je imel druge zaposlitve), se je pa v tistih nekaj minutah, ko sva se pogovarjala, med vsemi drugimi podatki, ki mi jih je navrgel, uspel pohvaliti, da redno spremlja moj blog in želel klepetati še o njegovem naslovu, ob koncu klepeta pa si je zaželel, da bi posebej zanj napisala eno objavo.


Evo, Gal, ta je zate! :)
(Čeprav si nikoli nisem mislila, da bom kdaj pisala objavo "po naročilu", pa mi je očitno vseeno tako namenjeno... :))

Nekaj (mojih!)  sklepov današnjega dne:

1. Včasih kakšen fant vseeno govori več, kot kakšna ženska (pa ni s tem nič narobe, da se razumemo).
2. Ljudje smo pač družabna bitja. In če ti družba nekoga ustreza pred tremi in dvema letoma, potem ti bo tudi čez nekaj časa, ko se bosta ponovno srečala (govorim o svoji izkušnji!).
3. Čeprav ti gre enkrat dar govora na živce, ti lahko čez nekaj let polepša dan... :)


Želim vam krasen začetek novega (delovnega) tedna!

Kjerkoli...

Kjerkoli že si, so prijatelji tisti, ki vrtijo tvoj svet.

~anon

Vsak dan bolj se strinjam. Čisto zares.

Še bolj super dan :)

Verjetno se še spomnite, da zelo rada pišem sezname. Zase namreč. Da česa ne pozabim kupit, da česa ne pozabim naredit, da česa ne pozabim oddat, povedat, uredit, ...

Zadnjič sem začela pisati objavo in v njej seznam vseh najbolj kulskih stvari v tistem dnevu. Pa mi ni šlo. Ni bilo povezano, ni bila lepa celota. Pa drugič. :)

Se pa piše v moji beležki seznam tem, ki jih moram, preden jih "natipkam in objavim" sama še malo obdelati in dodelati v sebi, pri sebi. In potem bodo zagledale luč sveta. Bomo še videli kdaj.

Razmišljam pa, da bi morda morala začeti pisat seznam najboljših dni, ki jih doživljam. Vsak dan me presenečajo različni ljudje, pogovarjam se z mnogimi, veliko jih samo srečam, pozdravim in grem naprej svojo pot. Pa me vsak po svoje vseeno zaznamuje...

No, danes je bil res enkraten dan in žal mi je, da ga nisem zabeležila s kakšno fotko. Odsev v Ljubljanici bi bil na fotki čudovit. (A nisem ravno kakšen mesec nazaj obljubila, da bom bolj redna fotografinja?!)

In če sem zadnji objavi dala naslov "Super dan", potem naj ta nosi naslov "Še bolj super dan". :)

fotka ni od danes,

ampak muffini so pa bili. :)

Super dan

Danes bi rada povedala vse in hkrati nič. Zgodilo se mi je milijon lepih stvari (ok, mogoče pretiravam, ampak danes sem bila zares pozorna na malenkosti), ki so mi lepšale dan.

In dokaj zgodaj sem vstala, z mami pospravljala in delala vse take gospodinjske stvari, da imam občutek, da sem bila zares produktivna in super navdušena sem nad rahlo utrujenim občutkom, ki ga imam. Še posebej zato, ker se mi zdi, da stagniram, ker nimam nič pametnega za počet in komaj čakam faks. Ja, vem, zarekla sem se, ravnokar, ker bom verjetno že novembra odštevala dneve do počitnic, ko bom spet frej. In tega, da skoraj nikoli nisem popolnoma zadovoljna, se moram odvadit.

Stična 2012

A veš, ko prideš v Stično že pred osmo uro zjutraj, ko nikjer še ni nikogar, le animatorji se ogrevajo, tleskajo, skačejo in ploskajo? Ne?

O, jaz pa vem! :)

S super ljudmi iz YFLja smo že zjutraj okupirali Stično, pripravili prostor za delavnico in seveda našo slavno stojnico :), na kateri smo se imeli cel dan prav super fino. :)

Zame je bila letošnja Stična zelo drugačna kot vse doslej, ampak mnogo lepša, predvsem pa polnejša. Ni vseeno s kom hodiš okrog po stojnicah, s kom se pogovarjaš in na kakšen način objemaš ljudi... :)
Ni vseeno, ali odpreš srce med nagovorom duhovnika, ali ga pač ne... Gospod Janez Rus je zares lepo in z občutkom nagovoril vse zbrane mlade in mislim, da je ob njegovih besedah težko kdo ostal ravnodušen.

In, seveda, ni vseeno, kakšno majčko nosiš. :) Pro-Life majice, ki jih ponosno nosimo vsi slovenski YFLjevci in SFLjevci imajo namreč na trebuhu narisanega dojenčka v maternici (ženski model :)), ki pravi: "Mommy, can I have a birthday?"
Naše najbolj kulske majice niso pobrale samo velikega navdušenja, ampak tudi zabavne komentarje iz strani obiskovalcev stojnice: "A to je fotka iz ultrazvoka?" - No, tole podpisuje nek skavt iz Krškega in čeprav sem ga grdo pogledala, v naslednjem trenutku pa se začela smejat, mi je z izjavo zelo polepšal dan, in ob spominu nanjo se še danes nasmejem.

fotki mi je posodila 

naša dobra Ana Mari. Hvala še enkrat. :)

Če se kdo prepozna na obrezanih fotkah pa...

Bodite ponosni,

ker nosite najbolj kulske majčke! :)

Zaključek Stične je bil pa še najbolj poseben, ker je na ta način še nikoli nisem zaključila... :) Punce in fantje, super ste! :)

Ob desetih zvečer sem bila utrujena in komaj komaj sem se z mislimi še enkrat prebila skozi dan. Hvaležna Njemu za vsako minuto dneva, sem zaspala in se danes spet zbudila v en čudovit in awesome dan. O tem pa kaj več kdaj drugič. :)

Prijetnih 22

Prijetnih 22°C je v moji sobi danes, mene pa še vseeno zebe. To je sicer posledica mojega zdravstvenega stanja v zadnjih treh dneh, ki nekam čudno niha. Upam, da se do sobote spravim k potrebni moči, da bom lahko šla v Stično, ki jo kot vsako leto do sedaj komaj čakam. Letos bo še boljša kot lani, še za več ljudi komaj čakam, da jih spet vidim in seveda komaj čakam tudi festival, delavnice in vse ostalo dogajanje in seveda sveto mašo. :)

No, kakorkoli, misel ob tem "mrazu" pa je nanesla tudi na šale, ki si jih vsako jesen z veseljem spet operem in jih potem nosim in ovijam okrog vratu do poznega marca, ko mi kar manjka tisti občutek, ko pač šala ni več okrog vratu.

In še nekaj. Obožujem milijon toplih čajev, sadnih in zeliščnih, ki vedno znova grejejo moje grlo in dušo.

Misel tedna

Bolezen lahko izkoristiš za kaj pametnega počet (takrat, ko ti pade vročina in že lahko kakšno uro skupaj gledaš v računalnik...), zato sem današnji dan izkoristila za tako dolgo načrtovano prenovo bloga.

Poleg ostalih novosti, ki si jih lahko ogledate zgoraj, zadaj in desno, sem dodala "Misel tedna".

Misel tedna sem od prvega letnika vsak teden skrbno pripravljala za v naš "štuk" v domu, ob začetku letošnjega marca pa sem štafeto predala naprej.
Sedaj začenjam z novo vrsto misli tedna in sicer na svojem mestu na spletu.
Malo zaradi sebe, malo zaradi vas, ki se tukaj ustavite.
Načeloma se bo osvežila v nedeljo proti večeru ali pa v ponedeljek čez dan in zares upam, da bo komu kdaj dala kakšno iztočnico za razmišljanje, vzpodbudo ali pa zgolj razlog za nasmeh.

Ja, zelo urejena tabla!

Ampak misel tedna pa vseeno je. :)

11. september 2001

Ja, res je. Takrat se je zgodila odmevna in neskončno žalostna tragedija, ki je pretresla ves svet.

In na ta isti dan, ob skoraj istem času, sem dobila svojega prvega cimra, ki mi je zvest še danes.
Sva zelo dobra prijatelja in nikoli ne zataji.

Le včasih me žalostno gleda in si, po mojem mnenju, misli: "A pa bi mi mogoče že privoščila spet kakšen takt ali dva?"

Moj klavir, ja. :)

Danes obletnice žal ne praznujeva, ker jo jaz praznujem v družbi antipatične angine, ki me obišče nekajkrat na leto. Sva že stari znanki, le da ona še kar ne dojame, da mi gre njena družba resnično na živce.
Sicer pa, če kdo od meni dragih zboli in mora za kakšen dan obležati in odležati, da se čimprej pozdravi, vedno zagovarjam dejstvo, da je to klic telesa po počitku, ker je izčrpano. Ko se to pojavi pri meni, na ta razlog takoj pozabim. Ampak je verjetno res, da tudi moje telo potrebuje počitek. Avgust je bil zares stresen in še dobro, da sva tudi fizično dobro sodelovala...
Sedaj pa grem po čaj in tople nogavice, pa nazaj v posteljo.

Nostalgija?!

Tisti, ki ste kdaj bili v takem internatu, ki ni internat, ampak je pravi dom, me boste čez nekaj vrstic razumeli.

Tisti, ki niste nikoli bili, me boste verjetno težko razumeli.

Tisti, ki ste, me boste razumeli čez leto, dve, tri ali štiri.

Tisti, ki morda še boste, tudi.

Štiri leta nazaj je pač padla odločitev, da grem v dom, kar je nekaj mesecev kasneje za seboj potegnilo pakiranje in skoraj popolno selitev. Navidezno svobodo. Nekaj več odgovornosti in predvsem organiziranosti. Pa klicarjenje cele žlahte ob petkih, kdo me v LJ lahko počaka, da mi ni treba na bus ali pa vlak.

Prilagajanje cimram, ki sem jih zamenjala skoraj vsako leto (le ena je zdržala 3 leta... ;)), ki je prineslo veliko pozitivnih stvari (pa tudi kakšno slabo).

Polnočne debate, ko nismo mogle spat.

Psihološke pogovore.

Dalmatinske večere.

Ustvarjalne urice.

Čajanke na hodniku.

Pesem za lahko noč.

Topel objem vzgojiteljice.

Pevske vaje.

Švercanje med učnimi urami.

Ob četrtkih pucanje.

Skok v tretjo VS, ker ženske nismo mogle pojest ene pice.

Odmor pri ravnatelju.

Kava s sošolkami.

Sprehod v šesto.

Navdušenje ob koncu marca, ko po petnajstminutnem odmoru še ni bilo trde teme.

Božičnice.

"Bomo šle tri minute prej na večerjo?!"

Skupne molitve.

DBT.

Nosečniško slovo.

Skupinsko jokanje.

...

Ah, dovolj za danes. Še kdaj drugič bo čas za obujanje spominov.

Jutri bom pa vseeno šla na naš skupni začetek k svetemu Vidu. :)

In pohodi k slavni Želimeljščici!

Morje in zima

V septembru sem hotela it še na morje. Vsaj za 3 ali 4 dni, morda 5 ali 6 (saj morja itak ni nikoli preveč, a ne?!) in tole vreme mi jo je malce zagodlo... Sicer se kar tako ne dam in bom vseeno šla za kakšen dan, pa čeprav bo premrzlo za branje v kopalkah, bom pa pač oblečena v prijetna poletno-jesenska oblačila obredla kakšno obalno mestece. Šla bom v notranjost, se sprehajala med ozkimi uličicami in čutila vse, kar bo velo med visoko grajenimi hiškami, v katerih po navadi prebivajo domačini, ki niso nikoli neprijazni.

In čeprav me morje tako zelo navdušuje, mi je čisto OK, da danes to objavico tipkam v mamini topli jopi (a ni čaroben občutek, ko oblečeš mamino jopo?! - Kot da bi se zavila v njeno ljubezen, ravno tak občutek imam. :)), v trenirki, obuta v nogavice in na nogah imam še tople copate (ki mi jih je, mimogrede, kupila mami).
Tudi to mi prija, da slišim, kako dela peč v kurlinici, ker sonca ni in nam nima kdo drug segreti vode - kolektorji na strehi pa se žalostno dolgočasijo.
Zato mi prija, ker vem, da bo kmalu zima, ki prinese s seboj milijon čajčkanja, pa krajše dni in debele jope, pa šal in rokavice, pa pa pa...

Sem rekla, da imam rada morje? Ja, pa tudi zimo obožujem. Le da se ne morem odločiti, kaj imam raje.

Ilovik, pofotkan iz Lošinja