torek, 29. september 2015

Spoznano in naučeno

Čudno vreme je in piha in zebe.

Ko sem prišla v svojo sobo in gledala sončni zahod iz varnega in toplega zavetja, s skodelico vročega čaja v eni roki in robčkom v drugi roki, sem se zavedla, da gre leto počasi, a vztrajno h koncu. - Ne, nimam vročine (ali pa malo, pa si je raje ne merim), ampak dejansko se veselim, da se leto počasi, a vztrajno končuje. Seveda, najlepše šele prihaja, pa vendar.

Ni bilo ravno lahko, je bilo pa lepo. Učljivo.

Potrpežljivosti se učim iz dneva v dan in razmišljam, v čem vsem moram še zrasti.

Spoznala sem, da so okrog mene ljudje, ki redko izgovorijo besede prosim, hvala in oprosti, ki so zame bistvenega pomena.
Spoznala sem, da je ljudem samoumevno, če nekaj naredim zanje.
Spoznala sem, da nekateri ljudje zavoljo denarja in ugleda delajo po mojem mnenju nedoumljive stvari.

Naučila sem se, da se pač moram postaviti zase, ne glede na to, kdo je človek nasproti in kaj želi od mene.
Naučila sem se, da ti je v življenju danih nekaj prijateljev, a le redki so resnični, pravi, pristni, iskreni, Prijatelji.
Naučila sem se, da so se nekateri ljudje sposobni zdreti name brez posebnega razloga, ali pa vsaj brez upravičenega razloga.
Naučila sem se, da moram ohranjati najprej stanje mirnosti v srcu, da lahko vsaj približno obvladam situacijo okrog sebe.

Ne delam si utvar, da sem zaradi teh spoznanj in naučenih znanj o življenju kaj modrejša.
Je pa s tem zavedanjem lažje živeti.

Predvsem s tem, da je moja vest mirna.



sobota, 26. september 2015

H koncu gre, september

September gre že h koncu in končno sem malo lažje zadihala.

Vpisala sem se še zadnjič v dodiplomski letnik in začela odštevat izpite, ki me še ločijo do diplome. Potrebno jo bo seveda še spisati, a nič ne de. Komaj čakam, da začnem! :)

Ta teden sem morala opravit še nekaj stvari, ki sem jih dolgovala iz prve polovice meseca.

Rojstni dan dveh izjemnih žensk - moje sestre in moje prijateljice.

Sestra je rekla, da bi imela trenirko, tako bolj haremsko, zato sem že včeraj kar na blef nekaj narisala, zastrigla, danes pa dolgo šivala in na koncu sem kar zadovoljna z rezultatom. :)

Za fotografiranje je trenirko nadel brat, ker je sestra zares še ni videla. Se veselim njenega nocojšnjega prihoda iz službe. :)

Prijateljica, ki je naša organistka, pevka in predvsem Človek ter mama trem krasnim otrokom, pa je tudi praznovala rojstni dan in tudi njej sem še dolgovala darilce.

Naredila sem eno preprosto čestitko, zraven pa priložila še škatlico domačega čaja in dišečo svečko. Za fotografiranje vsega na kupu pa mi je žal zmanjkalo časa.

Za veliko stvari mi zmanjka časa in da ne bom spet tik pred zdajci pripravljala ur verouka za prihodnji teden, se moram podvizati. Da mi ob prostih dopoldnevih ostane kaj časa za ustvarjanje. In kakšno kavo. :)







ponedeljek, 21. september 2015

Še dobro

... da je Špela glavna zvezda letošnjih plakatov in drugih materialov Stične mladih.

Če ni bila zraven fizično, sem jo pa lahko nosila okrog vratu. S seboj, cel dan.

In ne glede na to, kam greš in kje si, so vedno prijatelji tisti, ki vrtijo tvoj svet. :)


četrtek, 10. september 2015

Paketi za prijatelje

Če gre tvoja prijateljica na izmenjavo, potem ji pošiljaš takšne paketke, za katere sam veš, kako bi te razveselili.

In ni ga boljšega občutka od tega, ko ti vsa srečna pošlje fotko odprtega paketa. Kako skače po sobi od navdušenja, si pa lahko samo predstavljaš. :)

Še malo, pa jo greva obiskat! :)

Preden je šel na pot ...


... in potem, ko je že dospel.

torek, 1. september 2015

Adijo, avgust

Pa smo mu pomahali v slovo.
Prišel je mesec, ki je s seboj prinesel rutino.
Vzljubila sem ga, še bolj potem, ko sem postala študentka.
Všeč mi je, ker se poletje podaljša, jutra pa so sveža in zvečer se hitro stemni.
Spet lahko nosim šale, ne da bi me ljudje čudno gledali in ni mi vroče, če ne nosim čopa. :)
Ponavadi sama pri sebi delam sklepe in si vsako leto obljubljam, da letos se jih bom pa res držala.
Vsako leto si obljubim, da bom začela prej vstajat in da ne bom zamudila krasnih zgodnjih juter, ki mi podaljšajo dan. Ne vem, ali sem se sprijaznila s tem, da sem "polh" in da mi je postelja vsako jutro pretopla, da ne bi za kakšne pol ure podaljšala spanca, ali pa preprosto to potrebujem. Pa nič ne de. Verjetno pride čas, ko bom ta sklep o zgodnjem jutranjem vstajanju uresničila. Upam. :)
Čeprav se vrne rutina, dan ni enak dnevu in to mi je všeč. Lepo je, ko je vsak dan bolj jesensko in ko se narava pripravlja za počitek. Z njo se počasi umirim tudi sama in lažje najdem kakšno minuto, ko je knjigo nemogoče odložiti in sedim v zavetju svoje sobe ter srkam topel čaj.

foto: Pinterest