ponedeljek, 8. april 2013

Morje!

Tole bi. Zdle, prec, takoj. :)








4 komentarji:

  1. Naj vam moja pesem polepša pogled čez modrino morja!

    LP Tatjana Malec

    Pogled čez morje

    Bleščeča pot po modrini.
    Hoja po morju v daljavi.
    Pogled. Dovolj prostora
    za misli in občutke.
    Lebdeč polet brez teže sveta.
    Za svobodo. Dihanje.

    Sprehod med izbrušenimi
    površinami valov.
    Drsenje po morski peni.
    Zlomi ostrin.
    Simfonija džunke
    skozi sinjino sanj.

    Sila davnega pregiba.
    Ospredje modro, ozadje delirij.
    Muzika sfer. Slovar ribje govorice.
    Prilastek, ki znotraj stopnjuje.
    Pridih veslanja življenja.
    Izravnavanje geometrijskih središč.
    Občutki nedoločljivosti.

    Pojoče sirene. Zapeljevanje.
    Bežeča moč, ki polaga
    med zasuke in prelome.
    Trenutek v zmagoslavni barvi modrega.
    Fuga misli v besede in stavke.
    Morda spolnitev, morda potešitev.


    OdgovoriIzbriši
  2. Naj vas sonce ožari s svojo toplino!

    Piše: Tatjana Malec

    SONCE

    Poglej, to sončno kraljestvo svetlobe,
    to vladno palačo srca,
    ki z breztelesnimi glasovi žarkov
    prši vznesene trenutke tihe sreče
    in nepotešljivo hrepenenje,
    sporočila ljubezni,
    dihanje igrivih barv
    z ljubeznijo, ki nič ne zahteva.

    Priveslana sinjina od daleč,
    utrujena od dolge poti,
    naj se spočije v meni
    in v vsej vegetaciji živega,
    zapuščenih mestih
    in mrtvih imperijih preteklosti.
    Sprejme naj v svoj ocean svetlobe
    razkrajanje izdihov sestre Zemlje
    in izdihe vseh sorodstvenih vezi,
    ki tvorijo rod planetov vesolja.

    S čutom tipanja se sprehaja luč
    po bilkah in listih dreves,
    po mojem obrazu, tkivu in koži,
    razžarjena v pšeničnem klasju.
    V vsem živem in dremoti,
    ki čaka na življenje, dremlje
    odložena ljubezen,
    vonj zorane njive,
    svitanje utripov in srčni drget
    s plesom kresnic v kotičkih moje duše,
    kjer je sonce odložilo zlato,
    svoje tipalke dobrote
    iz svetlikajočih se kamenin
    sončevih men.

    Občutim stopnjevanje ur dneva
    v svetlobnih igrah zarje in zatona,
    dosežek igre z oživljanjem pepela
    v iskro, življenjski zakon moje snovi,
    obstoj plamena za obstoj večnega ognja
    in črt, ki zarisujejo sončno dušo v meni,
    rojstvo cvetov na prebujajočih se poljih.

    Stik moje roke s kozmičnim morjem
    je našlo prenočišče v meni
    in me doseglo v notranjost z iglami žarkov,
    ki so me s prvimi vbodi v kožo spomnili,
    da bom morala umreti nenasilno,
    če bom nesebično izkoriščala svoj dom.

    Dlan mi sporoča, da sončni žarki
    zmorejo globlje zbosti in vžgati
    ter oslabiti človekovo zavest
    in svojevoljnost vsakega diha,
    ki bi prenapel nebo in dajal duška
    svoji blazni nezmernosti.

    Sončeva toplina je odsev božjega srca
    in človek mora vedeti kakšno igro igra.
    Vedeti mora, da je to ljubezen,
    ki jo naskrivaj in tihotno opazuje narava,
    da je najlepša in nesmrtna,
    poglobljena, nežna in topla,
    ki dopušča, da z otroškim strmenjem
    od daleč gledaš njene najlepše stvaritve
    in se s svojim duhom dotakneš večne luči,
    razškropljene po telesih in ulicah,
    po katerih hodimo, ljubezni naproti.

    Sem stopinja temnega poželenja noči,
    hrepeneča po jutranji belini.
    Sem delček zemeljske oble,
    prežeta s prvinami sonca,
    ozdravljena svojih mračnih občutkov,
    sem odvisnost in pogum na poti svoje duše
    skoz črte sončevih poželenj.
    Sem erotična sreča med gubami kamnov,
    med tistimi zlatimi trakovi rastlin,
    ki so bitje v dogodku njenega nastanka.

    Stopnjevana v svojo posebno razčlenjenost
    z delci svetlobe med vetrovi in vodami,
    sem snovna misel, da razvijam in oblikujem
    v sebi lepoto iz te velike sončne luči.
    Spreminjam se v struge potočkov in rek
    in se podarjam s tvojo ljubeznijo v sebi,
    da me luč oblikuje po svoji podobi.




    OdgovoriIzbriši
  3. Jaaa, tudi jaz! Podpišem takoj! :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar! :)