Dobro se spomnim, da sem lani pozno spomladi vanj zapisala da me življenje sili, da sem samozadostna. Resnično nisem potrebovala nikogar, zdelo se mi je, da lahko za čisto vse poskrbim sama. Niti se mi ni zdelo vredno, da bi kogarkoli spuščala blizu. Zdelo se mi je, da človek, ki bi me v polnosti razumel, sploh ne obstaja. Prepričala sem se, da sem dovolj močna, da lahko vse uredim, premislim, sprocesiram, tristo tisočkrat obrnem v glavi (in vedno pridem do istega zaključka) - sama.
Še dlje, kot to, da sem samozadostna, pa sem opažala, da je nekam zbežala tista moja najbolj konkretna tenkočutnost in čustvenost. Nič se me ni več zares dotaknilo, stvari, ki so včasih poskrbele za kurjo polt, so se mi zdele normalne. Dogodki, prebrane misli, ki so včasih v meni sprožale cel plaz razmišljanj, različnih čustvenih odzivov in doživljanj, so se mi zdele malo da ne brez vezne.
V sebi sem jokala in se drla in kričala, moje oči pa niso premogle izpustiti niti ene solze. Dušila sem se v vsej svoji samozadostnosti in sama sebe oklepala v navidezen oklep najpreprostejšega in najlažjega življenja.
In potem ... potem je prišel človek, ki mi je pokazal, kako zelo sem se motila.
Daleč od samozadostne ženske sem. Kot vsak drug človek potrebujem nekoga, ob katerem sem lahko jaz v vsej svoji razsežnosti, z vsemi svojimi slabostmi. Lahko se smejim, lahko se krohotam, lahko sem tiho. Lahko prepevam, si mrmram.
Očitno sem potrebovala to, da se je lahko led stalil in da sem se spet začutila. Da lahko ponovno čutim z vsem kar sem in da lahko pustim solzam, da svobodno odidejo. Kadarkoli me kaj teži, kadarkoli se mi zdi svet krivičen, ali pa kar tako, ker sem hvaležna za vse to, kar mi je dano.
Vzhod. Na Lošinju.
Julij 2014
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)