Kam se nama mudi?

"Zato bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo ..."

- zdrznem se ob današnjem evangeliju in pogledam svojega bodočega moža. Ob misli, da bom njegova žena, mi srce poskoči in sreča oblije moje bitje. Preplavi me hvaležnost, da sva se našla in da imava drug drugega.
Med pridigo gospod župnik še enkrat poudari zgoraj natipkani stavek in doda nekaj svojih misli, jaz pa izza orgel pogledam proti Jerneju in polglasno rečem: "To, Nejko!"
On me pogleda, se nasmeji in umakne pogled. Nasmeh pa ostaja na njegovem obrazu.

Nobena skrivnost ni, da se bova drugo leto maja poročila. Prav z veseljem poveva to novico (ki verjetno ni več novica, pa vseeno :)) in ljudem odgovarjava na vprašanja, ki logično sledijo, navadno v precej podobnem zaporedju. Najini odgovori nanje so vsakič enaki in ne, nisva se še naveličala odgovarjati na navadno sorodna si vprašanja.

Ah, res je, najini odgovori se včasih razlikujejo od kakšnih, ki sva jih dajala drugim ljudem, morda dan ali dva nazaj.

Ker ljudje sprašujejo drugačne stvari. Ker, si mislim, dvomijo.

Kam se vama pa mudi?
Kje bosta živela?
Kako se bosta preživljala?
A ni boljše, če sta še malo doma, pa še kaj našparata?
A ne bi bilo dobro, da se še malo bolj spoznata?
...

Verjetno sva za današnji svet res hitra in morda malo nora.
Verjameva pa v moč zakramenta svetega zakona, ko Bog da zvezi med moškim in žensko svoj blagoslov.
Verjameva, da je sklenitev zakramenta svetega zakona višek, ki ga narediš v svoji zvezi z nekom, ki ga brezpogojno sprejemaš in ljubiš.
Zavedava se, da ne bo vedno lahko in da bo morda potrebno kdaj stisnit zobe. Na poročni dan obljubiš - v sreči in nesreči.
Veseliva se dni, ko se bova prebujala drug ob drugem in skrbela za to, da nama bo lepo.
Čeprav sva še oba študenta in praktično nimava ničesar, naju ni strah. Mnogo je parov, ki pričujejo o tem, da se vse da, le če je volja. In ljubezen, ta je ključna.
Prijatelji, ki z nama delijo svoje pozitivne izkušnje, pravijo, da je po poroki vse samo še lepše. Da se resnično čuti blagoslov, ki ga Bog razlije nad novo ustanovljeno družino.

Komaj čakava. Ker veva, da naju je Bog pripeljal na pot drug drugemu. Za rast, za oporo, za prijateljstvo, za ljubezen.

"In ko vas pokliče ljubezen, ji sledite!"