nedelja, 28. oktober 2018

Krmarjenje

Krmarim med Izakom in Drejcem,
med njunimi potrebami,
klicih po pozornosti,
jokajočih pogledih,
hudih krikih.
Včasih tudi kakšno histerijo doživimo.
Diham globoko in se trudim ne reagirat na prvo žogo,
ker je to najslabše.
Afekti so dobri, samo reakcije, ki jih bi včasih naredila kot njihovo posledico,
so strašno slabe.
Krmarim med srcem, razumom, čustvi in tistim,
kar mi je prineslo znanje iz faksa.
To zadnje je še najtežje, resnici na ljubo.
Ne vem, če delam prav,
Jerneja sprašujem za potrditev in si želim,
da bi, ko odrasteta,
vedno čutila in globoko v sebi vedela,
da sva se resnično vedno trudila
dati največ in najboljše,
kar in kakor premoreva.
In na koncu vedno ugotovim,
da je mirno srce,
ki z objemom sprejme otroka,
tisto, ki vse naredi prav in tako, kot je treba.





4 komentarji:

  1. Ja kako fletna fantička sta! Mi je zelo jasno o čem pišeš, občasno(?) je vzgoja res... Hm... Komplicirana... Pa itak se na koncu sprašuješ, če samo naša 'nič' ne sliši in kako je bilo, ko smo bili mi majhni:D... Se vidimo v novembru?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ane, saj smo vsi na istem. Samo v trenutku dogajanja se ti zdi, da si popoolnoma sam in edini... :D
      Žal me v novembru ne bo na srečanje, sva že marca rezervirala ta termin za vikend oddih. Pa spomladi! :)

      Izbriši
    2. No potem pa uživajte na dopustu:)! Nas pa čaka tisti teden po vikendu, če bomo vsaj približno zdravi...

      Izbriši
  2. Oooo,ja. Vzgoja je zelo zahtevna naloga. Vsi se trudimo, smo se trudili, da bi bila dobra, da bi naredili najboljše za otroka. A vedno ni lahko. Naj nam-vam pomagata sv. Ana in Jožef, da bomo-boste zmogli krmariti med valovi vzgoje.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za tvoj komentar! :)