Tone Pavček

PESEM O PESMI

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.

Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa. 

 foto: teja jereb

Pred dvemi leti je prof. Brunšek na odru Majcnove dvorane v dneh pred božičnimi prazniki spregovoril z njim, s Tonetom Pavčkom, tem velikim človekom. Poslušala sem ju s pozitivnim začudenjem in velikim spoštovanjem.

Bil je človek v čigar pesmih je moč začutiti ljubezen, toplino, pa tudi bolečino. In še mnogo več. V pesmi je izlival sebe samega in se razdajal vsem, ki ga bomo še dolgo brali.