Že poznano čudno obdobje

Že sto let (no, 10 dni pa res...) nisem nič zapisala. Hm, ne, narobe. Tukaj nisem nič zapisala.

Zapisovala sem mnoge stvari, ene bolj pomembne, druge manj. V zvezke, pa v planer, pa v svoj dnevnik. Nič tipkanja. Pravzaprav po desetih dneh spet sedim za računalnikom - maile sem pač pregledala na telefonu in kajpak - niti na enega do danes nisem odpisala.

Ne paše mi. Tudi na SMSe ne odgovarjam (redno). Še manj jih pišem sama od sebe. Nikogar pač ne pokličem, ker se ne počutim tako, da bi lahko zbrano kramljala in kaj pametnega povedala.

In mnogi prijatelji mi očitajo, da se nič ne spomnim na njih, pa da nič ne pokličem. Potem pa sama sebe vprašam: "Kdaj pa ti mene pokličeš? Mi kdaj napišeš SMS in vprašaš, kako sem?! Hja, redko." Na žalost je na veliko večino teh vprašanj odgovor prav takšen, kot sem ga zapisala. V sebi sem pa še vedno premalo močna, da bi to rekla njemu/njej, ne le sebi...

Saj sem to že večkrat ugotovila, pa sem bila nekaj časa razočarana, potem sem se pa spet spravila nazaj na "normalne tire" in peljala vlak naprej tako, kot sem ga pred obdobjem razočaranosti. Ampak tokrat se nekam dolgo zadržuje... Gotovo z nekim namenom.

No, saj ni vse tako črno. Imam dve prijateljici, ki se zares vsak dan spomnita name in jaz nanju (redko kateri dan je, ko ni vsaj enega SMSa). Pa seveda moja mami. :) In si pač damo to vedeti, pa če nimamo časa, je v SMSu samo ":)" ali kaj podobnega.
Za eno izmed teh treh žensk je včeraj nastalo tole, kar je prikazano na spodnji fotki. :)

za pomladanske dni! ;)

Tale objava je postala skoraj malce poetična in hkrati črnogleda, pa se v sebi vseeno ne počutim tako zelo grozno, vsaj ne ves čas. ;) Vsak dan je kakšen trenutek, ki mi dvigne dobro voljo na višek in potem enostavno ne morem pasti nazaj na minimum. :)

Še vedno zrem v prihodnost in vem, da bo vse dobro. :)

P. S.: Manner Cubi Doo dvigajo raven hormona sreče. Hvala, mami! :)