Je pa res, da na ta dan praznuje svoj rojstni dan moj stari ata po očetovi strani. Vsako leto ga komaj čakam, ker je ata na ta dan vedno še posebej zelo vesel. Kdo pa ni na svoj rojstni dan?!
Velikokrat razmišljam o tem, kaj vse je moral preživeti v svojem življenju in kakšno veselje ne glede na težke (pre)izkušnje veje iz njegovih najlepših, nebeško modrih oči.
Majhen deček je še bil, ko so bili otroci z mamo strpani na vlak, ki je iz Koroške odpeljal proti osrednji Sloveniji, od tam pa bi se naprej premaknili proti Teharjam. Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj vse bi moral doživeti, pa je tisti Nekdo poskrbel, da je na drugi železniški postaji sprevodnik, ki je poznal atovo mamo, torej mojo prababico, rekel in jim pomagal, da so izstopili in se presedli na drug vlak, ki jih je vodil v Avstrijo in kjer so kasneje nekaj let živeli, zatem pa se vrnili na Slovensko Koroško.
Kako ga je pot vodila do svoje žene, moje stare mame, ne vem. Nisem še raziskovala tega področja, nisem še bila dovolj "firbčna", da bi izvedela. Ampak bom. Nekoč, ko bom vzela še svinčnik in papir in vse zapisala. Nedvomno bodo to močne in zgovorne pripovedi, saj sta tudi skupaj prehodila trnovo pot. A ljubezen zmore vse. :) V skoraj 51ih letih zakona so se jima namreč rodili trije sinovi, dobila sta 7 vnukinj in enega vnuka ter enega pravnuka in eno pravnukinjo. :)
In najboljše od vsega? Ko primem v roke škatlo, v kateri so shranjene stare črno-bele fotografije, da mi srce zadrhti, ko si jih ogledujem.
Na zdravje, ata! :)
Tale fotografija mi je pa taka sanjska, 1A bi rekla. :)
Da bi bil še dolgo med nami!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)