Nekaj obveznega sem morala spackat skupaj, ker me priganja rok, pa še to sem komaj komaj spravila v eno smiselno celoto.
V bistvu bi rada pisala, ker se mi zdi, da v meni vre tisoč in ena stvar, pa ne znam ubesedit. Ničesar ne znam ubesedit. V vrtincu vsega dogajanja sem izgubila samo sebe, tavam v nekem krogu in gledam, kje se bo prižgala luč na koncu predora. Ne ne, saj že gori, samo zaenkrat je še ne vidim.
Čudno. Ampak očitno je moralo priti tudi tako. Še eden tistih procesov, ki jih pač ne razumem in se bodo odvijali in odvozljali počasi in postopoma, pa bo vseeno mimo mene teklo življenje in se bom ukvarjala še z milijon drugimi stvarmi, da na koncu koncev niti vedela ne bom, kdaj je vse to šlo mimo.
To je življenje. In ta stavek je v zadnjih nekaj tednih kar pogost v mojih mislih in v dejanskem ustnem sporočanju.
