Tega: kako ljudje lahko hodijo po svetu zagrenjeni, ko pa je okrog nas toliko lepega.
Prvi pomladni cvetovi. Sonce, ki zjutraj poboža lica. Sapa, ki zapiha in razmrši lase. Glasba uličnih glasbenikov. Smeh dveh prijateljic. Zaljubljen par. Listek, ki ti ga mami pusti na mizi, preden gre v službo. Tortica s prijateljico. Vonj nove knjige, ki je našla mesto na tvoji polici. Dojenček, ki ti zaspi v naročju. Prvi pomladanski šopek marjetic. Čebele, ki po dolgem zimskem spanju spet letijo. Lepa pesem na radiu. Kuža, ki te vsega oslini - ker te ima rad. Popoldanski klepet s sestro. Črni čaj iz lepe skodelice.
No, pa saj sem verjetno dovolj jasno povedala, da je okrog nas res malo morje lepih stvari, zaradi katerih je življenje zares čudovito.
Na nas pa je, ali bomo gledali pozitivno in iskali lepe stvari ali pa hodili okrog jezni na cel svet, ker se niti potrudimo ne, da bi videli lepote vsakdana. Ki nikakor niso same po sebi umevne.
Se popolnoma strinjam! Ta pomlad je čudovita, po ljubljani pa srečujem same limonaste obraze.
OdgovoriIzbriši:) jaz si vedno želim, ko vidim kakšnega še posebej kislega, da je to samo njegovo zares trenutno stanje. ;)
IzbrišiŠkoda samo, da se premalkrat zavemo kako zelo to drzi :)
OdgovoriIzbrišiRes je. :) Ampak saj zato pa so takšni in drugačni opomniki. Tudi kakšna misel na post-it listku pomaga, vsaj meni. :)
IzbrišiPrebrala sem do drugega odstavka, pa sem končala, ker si začela tako ozkogledno. Se morda kdaj vprašaš zakaj so ljudje zagrenjeni, odsotni, zamišljeni v svoje misli? Žalostni? Morda pa se jim je v življenju zgodilo toliko slabega, da ne vidijo več lepih stvari.? Taki ljudje redko najdejo stvari okoli sebe, da bi se jim nasmejali, ali vsaj posmehnili. Težko je najbrž tudi tebi, ker ne prepoznaš stiske v njihovih očeh. Namesto da tukaj razpravljaš in se zgražaš nad njimi, bi pristopila do njih in jim poskusila polepšati dan. (Z lahkoto zbrišeš komentar, pomembno mi je, da si dobila moje sporočilo.)
OdgovoriIzbrišiRes je, da ne poznam zgodb, ki jih nosijo v svojih srcih, je pa tudi res, da ločim med žalostnim pogledom in zafrustriranostjo.
IzbrišiNisem aplicirala na ljudi, ki imajo zares težke situacije v življenju, ampak na ljudi, ki se jim milo rečeno ne da niti pogledat pozitivno. To bi lahko razumela iz ozko-gledega odstavka. ;)
Sicer pa: ne poznam nikogar, ki ne bi v svojem življenju doživel kaj zares težkega. Ali pa kdo v njegovi okolici, njemu bližnji ljudje. In ponavadi takšni ljudje iz stiske in preizkušnje pridejo še bolj utrjeni, še bolj močni in še srečnejši. Tudi sama sem med njimi - pa kakorkoli se to že sliši. :)
Obesila se bom samo še na en stavek... Iz preizkušnje še srečnejši? Kdo je lahko še srečen če mu umre en od njemu bližnjih? Mar samo jaz ne razumem ali...
IzbrišiAna, mi smo imeli smrt dveh otrok v bliznjem sorodstvu, njuna starsa ju ne bosta nikoli pozabila in tudi mi ne, ampak z razmisljanjem kot ga opisuje Neza sta uspela iti naprej, zdaj imata se 3otroke in sigurno sta bolj utrjena in mocnejsa kot kdajkoli. Sreca je pa tako opoteca ane? Priznavata pa sama, da mnogo bolj uzivata v vseh skipnih trenutkih in sta manj obremenjena z malenkostmi, pa ceprav sta morala skozi najtezjo mozno solo, da sta se to naucila.
IzbrišiVse lepo in prav Nina, vedar starša sta srečnejša zaradi drugih stvari, ne pa zato, ker sta jima umrla otroka...
OdgovoriIzbrišiV teh "drugih stvareh" sta našla smisel, drobne trenutke sreče, ki jima omogočajo, da lahko kljub nenadomestljivi izgubi in verjetno ogromni bolečini, še vedno normalno živita svoje življenje. :)
IzbrišiTočno tako - seveda, da nista srečnejša zaradi smrti, sta pa v njej znala poiskati nek smisel, kolikor ga take stvari sploh imajo.
IzbrišiHotela sem povedat samo, da tudi v najtežjih trenutkih pomaga, če se znamo razveseliti malenkosti, ker so nam najbol potrebne ravno kadar je najtežje.
Sprašujem se, ali je sploh kdo 'samo' zafrustriran.
OdgovoriIzbrišiSeveda sem tudi jaz kar malo nejevoljna, ko vidim koga 'smiliti se samemu sebi', a če izhajam iz sebe - tudi preden sem sama spoznala, da je pač treba stisnit zobe, sem verjetno koga vznejevoljila. In takrat se zavem, da sem od kujajočega človeka pred mano bogatejša za to izkušnjo. In tega mu ne morem dati, ker mora to spoznati čisto sam. Zato ga ne obsojam. Lahko pa ga namesto slabe volje usmerim, da bo sam našel to rešitev.
Ker smo bili (ali pa smo) konec koncev vsi (ali pa večina) enkrat tam.
Podpirajmo se med seboj.