Saj je res, da je po vsakem uspešnem koncertu ali nastopu vedno pozabljeno vse predhodno tečnarjenje in živčnost, ker ni boljšega občutka od tistega, ko dvorana (ali pa cerkev) ob zadnjem aplavzu stoji in kar ne neha ploskat. Sem pa včeraj zvečer, ko sem odhajala iz nastopa, odkrila še eno pozitivno stran, ki sem se je do tedaj vse premalo zavedala.
Ustavila sta me M. in J., ki sta pred odhodom proti domu še "enga pržgala". Razvil se je prav prijeten klepet, podelili smo si nekaj življenjskih modrosti in imela sem občutek, da med nami ni razlik - še posebej ne razlik v letih. Spontano se je čez par minut ustavil še M., postal in poklepetal z nami, še on dodal nekaj svojih misli, se poslovil in odšel. Kmalu za njim pa tudi mi trije.
Včasih potrebuješ nekoliko več časa, da se zaveš, da so tvoji sopevci tvoji prijatelji. In za tako prijetne trenutke s prijatelji (ki seveda pridejo po obveznostih, ki nas primarno združujejo v zboru), je vredno prej nekaj (četudi živčnih) priprav.
Povezujejo tudi klepeti, ko se v avtih skupaj vozimo do mesta, kjer bomo zapeli z željo, da bi se z glasbo dotikali src drugih ljudi.
Življenjski klepeti, ko svoje sopevce spoznaš v čisto drugačni luči - takrat ko ne poslušaš, kdaj kiksnejo in skrajšajo celinko za pol dobe ali pa fis kar naenkrat zveni kot f, ampak poslušaš njihova srca.
Poslušaš zgodbe njihovega vsakdana. Jih spoznavaš kot ljudi. Ko ti zaupajo kakšno stvar, ki te prijetno preseneti, ali pa mimogrede odkriješ, kako zelo prijetni in topli so. Iz njih veje življenjska energija, ki se med pevskimi vajami ne pokaže na takšen način.
Kakšen od njih bi skoraj lahko bil tvoja mami ali tvoj ati. Pa so kolegi.
Ljudje, s katerimi te druži ista želja: čutiti in ustvarjati glasbo.
In obenem (p)ostajati (še bolj) človek in (p)ostati prijatelj.
Po enem tistih koncertov,
ko publika ob zadnjem aplavzu stoji
in ko klepet združuje
(pevske) prijatelje.
Hvala vam! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)