Mi štirje

Če želiš spremeniti svet,

pojdi domov in

imej rad svojo družino.

sv. mati Tereza

Vse tri fotografije so delo

izjemne

Tamare Bizjak.

In tako teče čas

Na morju smo bili pred vročinskim valom,
zato ga sedaj pač preživljamo doma
in si vsak po svoje blažimo vroče dni.
Pripravljamo stvari za dojenčka,
malo pospravljamo,
malo delamo okrog hiše in v njej,
obiskujemo prijatelje,
gremo na izlet,
pobiramo jabolka
in potem pečemo dobre
pite in štrudle in vse tisto,
čemur osebna tehtnica ni najbolj naklonjena. :)
Še posebej ne tista v ginekološki ambulanti. ;)
Še vedno čakam pisarno,
da bom lažje in več ustvarjala,
pravijo pa, da je potrpljenje Božja mast. :)

Med Izakovim prvim izletom z letalom. :)

Hvaležna

Že stokrat sem obljubila, da bom bolj vestna in redna.
In že stokrat sem si rekla, da ne držim besede.
Mene verjetno še najbolj mori, ker blog sameva.
Ker pogrešam pisanje,
ker čistočisto malo pogrešam čas, ko bi se lahko v miru usedla za računalnik in kaj prebrskala.
Ker pogrešam svoj delovni prostor, ki je zaenkrat še nekje v oblačnatih sanjah.
Ker si želim, da bi tu ostali zapisi in fotografije - ker je včasih hitreje in lažje prebrat na spletu, kot pa gledat foto albume (ki jih vseeno imamo, da ne bo pomote).
Pa prihaja spet tisti čas,
ko hodim v knjižnico,
nabiram literaturo, si sposojam strokovne knjige - tiste, ki jih slučajno še ni na naši knjižni omari,
tipkam in preoblikujem stavke,
se učim, razmišljam, čutim.
Ne vem, če sem se že kdaj prej tako z veseljem učila - za izpite in za življenje,
kot se ravno te dni, te mesece.
Lepo je in toplo mi je pri srcu,
ker sem zares našla tisto, kar me veseli,
našla sem pot, ki je zame.
Ne pravim, da pot ne bo imela več križišč.
Ampak to, da je prava in da se bom na križiščih lažje in raje odločala, kakor bi se recimo par let nazaj.
In hvaležna sem za to.
Za najdeno pot,
za mirno srce,
za moža, ki me podpira in razume in spodbuja
in za Življenje, ki me je do sem pripeljalo in me že marsičesa naučilo.

Zadnji dan

To, da sem študentka in da se je Izak rodil
konec prvega tedna drugega semestra,
mi je letos prineslo skoraj mesec dodatne porodniške. :)
Danes pa teče najin zadnji skupni dan,
preden spet sedem v študijske klopi.
Ta porodniška je bila čarobna,
uživala sem vsak trenutek,
včasih malo zabušavala,
delala voščilnice,
skrbela, da so naši stroji vse oprali in posušili,
preseljeni smo pričakali jesen in zimo
in zdaj z veseljem čakamo pomlad. :)
Obljubim, da bom kmalu pokazala,
kaj vse se dogaja na moji ustvarjalni mizi
in da bom šla na obisk na bloge,
ki jih sedaj samo na hitro preberem,
komentarje pa pišem samo v mislih.
Hvala za vsak vaš obisk
in topel komentar,
božajo mojo dušo.

Skoraj eno leto nazaj.

Sonce, tako pričakovano

Spet je v našo kotlino prišlo sonce
in resnično sem ga vesela iz vsega srca.
Čisto potiho in zelo na hitro vsake toliko časa pogledam v nebo in preštejem letala,
ki jih vidim.
Zapiske imam pred seboj odprte,
markerje lepo zložene,
Izakove igrače so po tleh
in vse svoje knjige je danes že marljivo prebral.
Sedaj spi na soncu, kot je že tolikokrat do sedaj
in še namesto mene nabira vitamin D.
Moram študirat,
čeprav me matra, ker nisem prejšnji teden naredila niti ene voščilnice
in ker ste vse ustvarjalke tako pridne, da rada občudujem vaše mojstrovine.
Sem pa vsaj bila pri frizerju prejšnji teden, hura!
In kupila sem si nov parfum. Za nove začetke starih poti na faks. 😊