Giovanni, Giovanni Bosco!

Danes goduje Janez Bosko. Svetnik. Pravi frajer. Zavetnik mladine. "Krivec", da sem svoja srednješolska leta preživela med takimi ljudmi, kot sem in na tak način, skozi takšno (ali pa vsaj zelo podobno) vzgojo, kakor jo je on prakticiral med svojimi fanti.

Danes smo se zbrali na Rakovniku - tako kot vsako leto v gimnaziji in praznovali. Najprej pri sveti maši, potem pa ob - za ta praznik - standardnem skupnem kosilu.

Mogoče bo zvenelo čisto preveč pocukrano in razneženo, ampak: vesela sem, da imam (in ne, da sem imela) tako super sošolke in sošolce. Z nekaterimi smo se v tem kratkem času študija nekajkrat videli, z drugimi ne, ampak danes smo se pogovarjali, smejali, se hecali ravno tako, kot da bi še včeraj skupaj sedeli v gimnazijskih klopeh. Pa je od takrat že več kot 8 mesecev...

In zadnjič, ko mi je Ž. pisala, da "mi pa nismo več tam doma", sem ji odpisala:
"Naš čas tam je minil. Ostalo je prijateljstvo. In to je tisto, kar zares šteje!"

Hvala, Giovanni!