Hvala :)

Tale teden sem precej razmišljala o tem, kako dobre ljudi imam okrog sebe.

Ni jim težko dvignit telefona, ko pokličem, ni jim težko odpisati na SMS, ni jim težko z mano it na Pediatrijo med otroke, ki so tam in je za prenekatere bolnišnica njihov dom, ni jim težko v knjigarni naročiti knjigo še zame, ni jim težko poslušat, ko se vsa razburjena in tečna pritožujem, ker mi določene stvari res pohodijo še najbolj trpežni živec.
In še več: sami pokličejo, napišejo: "Neža, si že kaj boljše?"
Vprašajo, kako sem, kako mi gre, kaj počnem, kako se imam.
Srečam znane ljudi na ulici in me pozdravijo z nasmehom na obrazu, srečam bivšo cimro in priteče in me objame.
Preberejo kakšno stvar in napišejo, da čutijo z mano. Povejo svoje stališče in me opogumijo. Me podprejo in so z mano.

Ni to vse, kar mi super ljudje v moji bližini dajejo, je pa vsekakor tisto, kar se mi je v tem tednu najbolj vtisnilo v spomin in kar je grelo (in še kar greje :)) mojo dušo.

Tole je taka javna zahvala. Za vse tiste, ki ste se v zgornjih vrsticah našli.
(Če sem koga ali na kaj pozabila, nisem namerno. Informacije in besede so deževale same od sebe...)

vi zagotovo boste v mojem!