Postaja

Feri Lainšček
postaja

Ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja, in bela Marija na križu.
V vetru razpeta drevesa, strah za metulje v nevihti,
vsa nema grožnja slovesa in časi, ki nočejo priti.

Vse to je ostalo v meni kot sveča, ki ni dogorela,
na mizi so listi rumeni in pismo je še brez imena.
Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter oblake premika,
še komaj spominu verjameš, ki roko s poljubom naslika.

Ta proga in stara postaja, kjer vlaka nihče ne ustavi,
že zdavnaj razpadla ograja in drobne spominčice v travi.
Na žicah počivajo ptice, le misel spet krila razpira,
nedolžna kot stare novice, ki nihče jih več ne prebira.

Morda si kdaj sam in se zganeš, ko veter zaveso premakne,
morda si kot jaz in verjameš, da še se lahko te dotakne -
ta proga in majhna postaja, čriček in mak na nasipu,
vonj smole, ki v nosu ostaja in deklica v rožnatem krilu.