Retorično vprašanje

Nič zavidanja vredno ni, da ležiš par dni skupaj, ker te je bolezen hočeš-nočeš položila v posteljo. Ravno med izpitnim obdobjem, ko študenti tako ali tako nimamo časa.

Pogrešam ljudi. To opažam vsakič, ko je izpitno obdobje in sem manj v Ljubljani in so moji stiki z ljudmi večinoma omejeni na domačo hišo in na teh nekaj sosedov, s katerimi se srečam, če se oni ne učijo in so slučajno zunaj ravno takrat, ko jaz odnesem ven smeti. In še tole, da sem ležala, me je čisto pobilo - ves čas sem razmišljala, komu bi pisala, koga bi poklicala (pa se itak vsi pridno učijo, hm).

Poleg tega mi pa po glavi roji še milijon enih čisto nepomembnih misli, ki so zame vseeno zelo pomembne in jih obračam in prevračam in primerjam in ... Cel načrt bi lahko narisala, kaj se dogaja z vsako posamezno mislijo, ki mi polni možgane.

No, eno vam izdam. Kaj bi bilo, če bi ženske lahko mislile z moškimi možgani?! (To je retorično vprašanje!) To se zadnjih nekaj dni res sprašujem. Zanimivo bi bilo videt načrt moškega razmišljanja iz ženske perspektive. Da bi jih lahko, Bog pomagaj, vsaj malo razumele.